Nered pri plačah medicinskih sester
Za medicinske sestre se je veliko obljubljalo in malo ali nič naredilo.
Odpri galerijo
Velikokrat se sliši in piše, da SMS delajo enaka dela kot DMS, plačane pa niso enako. Foto Aleš Černivec
Za enako plačo raje na manj odgovorno delovno mesto, je pred kratkim pisalo v prispevku na naslovnici Dela. Zelo verjetno je malo takih, ki za enako plačo ne bi šli na manj odgovorno delovno mesto, posebno če bi to bila dela v isti ali panogi ali stroki. Pri tem gre za delo v drugih panogah, strokah in poklicih, kjer zaradi pomanjkanja določenih »profilov« za vsako ceno iščejo določeno vrsto delavcev, ki jih na trgu dela močno primanjkuje. Vemo za kronično pomanjkanje v gostinstvu pa še kje, kjer se z zakoni tega ne da urediti, potem pa nastopi konkurenčni trg dela, ki stvar po nepisanih zakonitostih primerno uredi, če nam je prav ali ne.
Pa smo tam, v našem primeru pri srednjih in diplomiranih medicinskih sestrah (SMS/DMS). Težave so v zdravstvu na splošno in tudi v domovih za ostarele. Kot pravi predsednica zbornice zdravstvene in babiške nege, »bo zdravstvo največja gospodarska panoga«. Bog ne daj, da bi bilo to kdaj res! Ne glede na to, je treba to »gospodarsko panogo« obravnavati resno, kader zadržati, kot poudarja omenjena predsednica, jih poslušati, slišati in karseda primerno urediti njihove delovne razmere.
Pa niso problem le njihovi pogoji dela, organiziranost dela, odnosi – sporne so njihove plače, zlasti razlike med njimi glede na zahtevnost dela. To ni le odgovornost, o čemer se velikokrat preveč poenostavljeno piše in poudarja. Gre za celovito zahtevnost dela, kjer je odgovornost le ena od sestavin. To se sistemsko ureja vsaj dvajset let, še posebno pa od septembra 2008, ko je bi sprejet še veljaven zakon o sistemu plač v javnem sektorju. Že takrat je bilo nesporno strokovno ugotovljeno, da so SMS v osnovni plači prenizko ovrednotene. Enako je veljalo za policiste na terenu. Za medicinske sestre se je veliko obljubljalo in malo ali nič naredilo. Potem je vmes posegel še zloglasni Zujf, ki je ukinil vse stimulacije in napredovanja, kar je bila nepremišljena in usodna napaka takratnih odločevalcev, ki je še do zdaj niso popravili, kljub pogostim ugovorom stroke in prizadetih.
Menim, da je tudi hiperprodukcija DMS pomembno prispevala k znanemu nezadovoljstvu med zdravstvenimi delavci, zlasti med SMS. Ponovno je treba poudariti, da je prav v tem največji problem in sistemska napaka, ker razmejitev del med enimi in drugimi sestrami ni bila in še vedno ni ustrezno opredeljena. Velikokrat se sliši in piše, da SMS delajo enaka dela kot DMS, plačane pa niso enako in daleč od načela »za enako delo enako plačilo«. To bo nekaterim zvenelo preveč socialistično, vendar ideologija nima nobene povezave s tem. S tem v zvezi kaže poudariti, da je izvor vsega tega zla in nezadovoljstva prav v pomanjkanju primerne organiziranosti in sistemizacije delovnih mest. To prepoznava celoten razviti svet in tudi naše gospodarstvo, le naši odločevalci (sindikati in takratna vlada z imeni in priimki) tega niso hoteli prepoznati za pravilno in so že pripravljene ter preizkušene strokovne podlage črtali iz predloga novega plačnega sistema. Kot razlog so navedli kompliciranost in obsežnost opisov delovnih mest. Kljub minimalnemu številu podatkov, ki bi edini dajali prave osnove za optimalno organiziranje dela, sklepanje pogodb o zaposlitvi in določanje osnovnih plač, so bili vsi predlogi zavrnjeni. Vse odločevalcem ponujeno je bilo v organizacijah javnega sektorja (vse vrste šol, vrtcev, fakultet, zavodov, ministrstev itd.) preizkušeno, sodobno in podprto z računalniškimi metodologijami. Kljub temu so ponujeno brez pravih argumentov zavrnili. Že takrat smo sklepali in to še zdaj verjamemo, da je bilo za nekatere birokrate preveč obvezujoče in ne bi mogli uveljavljati neargumentiranih strankarskih interesov.
Kako pa zdaj kaže v zvezi s tem? Kot se sliši, vidi in bere, ne dosti bolje. To utemeljujem s tem, da se hočejo lotevati stvari posamično (parcialno) in po gasilski metodi (ob vsem spoštovanju, tudi sam sem bil dolgoletni operativec), tam, kjer gori. Pozabljajo pa, da je vsak organizacijski sistem treba glede na neprestane poslovne in organizacijske spremembe sproti dograjevati ter posodabljati, na vsakih sedem do deset let pa temeljito prenoviti in posodobiti, kot kažejo izkušnje. O tem je poslanka Alenka Godec pred kratkim utemeljeno razpravljala in prepričevala kolege iz koalicije, da naj se lotijo temeljite prenove plačnega sistema v našem javnem sektorju, kamor nedvomno sodi tudi prenova procesov in organiziranosti. Zelo nazoren je najnovejši ministrov predlog, da bi plače nekaterim povišal kar z dodajanjem plačnih razredov, namesto da bi to storili z načrtovanjem in ugotavljanjem delovne uspešnosti, ki bi zagotovila pomembno in težko pričakovano razliko med boljšimi in slabšimi. To je linija najmanjšega odpora, ki ne bo odpravila pomanjkljivosti plačnega sistema.
Velikokrat me kdo vpraša, ali stroko kdo vpraša za mnenje. Odgovor je, nikoli! Za to sta mogoči vsaj dve razlagi: da so tako suvereni in ne čutijo potrebe ali še ena splošna – če kdo hoče nekaj vprašati, mora o tisti stvari že kar nekaj vedeti!
Upamo in verjamemo, da bodo prevladali razum, osebna in družbena odgovornost odločevalcev, to je politike in sindikatov.
Pa smo tam, v našem primeru pri srednjih in diplomiranih medicinskih sestrah (SMS/DMS). Težave so v zdravstvu na splošno in tudi v domovih za ostarele. Kot pravi predsednica zbornice zdravstvene in babiške nege, »bo zdravstvo največja gospodarska panoga«. Bog ne daj, da bi bilo to kdaj res! Ne glede na to, je treba to »gospodarsko panogo« obravnavati resno, kader zadržati, kot poudarja omenjena predsednica, jih poslušati, slišati in karseda primerno urediti njihove delovne razmere.
Pa niso problem le njihovi pogoji dela, organiziranost dela, odnosi – sporne so njihove plače, zlasti razlike med njimi glede na zahtevnost dela. To ni le odgovornost, o čemer se velikokrat preveč poenostavljeno piše in poudarja. Gre za celovito zahtevnost dela, kjer je odgovornost le ena od sestavin. To se sistemsko ureja vsaj dvajset let, še posebno pa od septembra 2008, ko je bi sprejet še veljaven zakon o sistemu plač v javnem sektorju. Že takrat je bilo nesporno strokovno ugotovljeno, da so SMS v osnovni plači prenizko ovrednotene. Enako je veljalo za policiste na terenu. Za medicinske sestre se je veliko obljubljalo in malo ali nič naredilo. Potem je vmes posegel še zloglasni Zujf, ki je ukinil vse stimulacije in napredovanja, kar je bila nepremišljena in usodna napaka takratnih odločevalcev, ki je še do zdaj niso popravili, kljub pogostim ugovorom stroke in prizadetih.
Gre za celovito zahtevnost dela, kjer je odgovornost le ena od sestavin. Fotodokumentacija Dela
Menim, da je tudi hiperprodukcija DMS pomembno prispevala k znanemu nezadovoljstvu med zdravstvenimi delavci, zlasti med SMS. Ponovno je treba poudariti, da je prav v tem največji problem in sistemska napaka, ker razmejitev del med enimi in drugimi sestrami ni bila in še vedno ni ustrezno opredeljena. Velikokrat se sliši in piše, da SMS delajo enaka dela kot DMS, plačane pa niso enako in daleč od načela »za enako delo enako plačilo«. To bo nekaterim zvenelo preveč socialistično, vendar ideologija nima nobene povezave s tem. S tem v zvezi kaže poudariti, da je izvor vsega tega zla in nezadovoljstva prav v pomanjkanju primerne organiziranosti in sistemizacije delovnih mest. To prepoznava celoten razviti svet in tudi naše gospodarstvo, le naši odločevalci (sindikati in takratna vlada z imeni in priimki) tega niso hoteli prepoznati za pravilno in so že pripravljene ter preizkušene strokovne podlage črtali iz predloga novega plačnega sistema. Kot razlog so navedli kompliciranost in obsežnost opisov delovnih mest. Kljub minimalnemu številu podatkov, ki bi edini dajali prave osnove za optimalno organiziranje dela, sklepanje pogodb o zaposlitvi in določanje osnovnih plač, so bili vsi predlogi zavrnjeni. Vse odločevalcem ponujeno je bilo v organizacijah javnega sektorja (vse vrste šol, vrtcev, fakultet, zavodov, ministrstev itd.) preizkušeno, sodobno in podprto z računalniškimi metodologijami. Kljub temu so ponujeno brez pravih argumentov zavrnili. Že takrat smo sklepali in to še zdaj verjamemo, da je bilo za nekatere birokrate preveč obvezujoče in ne bi mogli uveljavljati neargumentiranih strankarskih interesov.
Kako pa zdaj kaže v zvezi s tem? Kot se sliši, vidi in bere, ne dosti bolje. To utemeljujem s tem, da se hočejo lotevati stvari posamično (parcialno) in po gasilski metodi (ob vsem spoštovanju, tudi sam sem bil dolgoletni operativec), tam, kjer gori. Pozabljajo pa, da je vsak organizacijski sistem treba glede na neprestane poslovne in organizacijske spremembe sproti dograjevati ter posodabljati, na vsakih sedem do deset let pa temeljito prenoviti in posodobiti, kot kažejo izkušnje. O tem je poslanka Alenka Godec pred kratkim utemeljeno razpravljala in prepričevala kolege iz koalicije, da naj se lotijo temeljite prenove plačnega sistema v našem javnem sektorju, kamor nedvomno sodi tudi prenova procesov in organiziranosti. Zelo nazoren je najnovejši ministrov predlog, da bi plače nekaterim povišal kar z dodajanjem plačnih razredov, namesto da bi to storili z načrtovanjem in ugotavljanjem delovne uspešnosti, ki bi zagotovila pomembno in težko pričakovano razliko med boljšimi in slabšimi. To je linija najmanjšega odpora, ki ne bo odpravila pomanjkljivosti plačnega sistema.
Velikokrat me kdo vpraša, ali stroko kdo vpraša za mnenje. Odgovor je, nikoli! Za to sta mogoči vsaj dve razlagi: da so tako suvereni in ne čutijo potrebe ali še ena splošna – če kdo hoče nekaj vprašati, mora o tisti stvari že kar nekaj vedeti!
Upamo in verjamemo, da bodo prevladali razum, osebna in družbena odgovornost odločevalcev, to je politike in sindikatov.
