O krizi demokracije (v Evropi in Sloveniji)
Večina Slovencev je nedvomno demokraciji zelo naklonjena in jo je pripravljena tudi braniti.
Odpri galerijo
Demokracija je torej resno ogrožena. Avtoritarni politični sistem, ki jo ponekod že nadomešča, ima pomembne nastavke nekdanjega fašizma. Najbolj velja to, kot rečeno, za države vzhodne Evrope. Foto Brane Piano
Kot vsako drugo organizacijo je potrebno tudi državo, če naj bo uspešna, dobro upravljati. Pri njenem upravljanju se uporabljata dva modela, to sta avtokratsko in demokratično upravljanje, seveda pa niso redke tudi različne kombinacije obeh.
Prejšnje stoletje je bilo med drugim posebno po tem, da je razvilo dve obliki avtokratskega upravljanja, ki ju pred tem nismo poznali, to sta bila fašizem in socializem. Za fašizem je bila predvsem značilna nestrpnost do drugačnih in agresivnost do sosednjih narodov, posebnost socializma pa je bilo zavračanje privatne lastnine in tržnega gospodarstva. Oba sistema sta bila opuščena; s fašizmom in njegovo agresivnostjo je razviti svet obračunal med drugo svetovno vojno, socializem pa se je opustilo proti koncu stoletja, saj ekonomsko ni vzdržal tekme s kapitalizmom, kakršnega so ZDA in zahodna Evropa razvile po drugi svetovni vojni. Odlika slednjega je bilo učinkovito demokratično upravljanje države, ki je temeljilo na močni pravni državi in omejevanju družbene moči kapitala (visoki davki, učinkovita tržna regulativa, v Evropi tudi močan javni sektor in socialna država …).
Ko je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postalo očitno, da socializem ni več sposoben ogroziti kapitalizma, se je slednjega pričelo sistemsko spreminjati. Po dveh desetletjih smo tako dobili nov tip kapitalizma, ki ga pogosto opredeljujemo z besedo »neoliberalizem«. Ta se od prejšnjega (socialno-tržnega) razlikuje najbolj po tem, da so v njem zgoraj omenjene omejitve družbene moči kapitala veliko blažje ali so celo opuščene.
Posledice teh sprememb se kažejo predvsem v naslednjem: 1. splošne civilizacijske »nevrednote« (pohlep, laž, prevara, odsotnost solidarnosti …) postajajo vse bolj normalna orodja političnega ravnanja in so torej že kar prave neoliberalne vrednote, pravna država pa je močno oslabela; 2. upravljanje države je vse manj učinkovito in vse bolj podrejeno interesom kapitala, demokracija pa postaja zgolj forma brez prave družbene moči; 3. socialne razlike so se izjemno povečale in so za večino vse manj sprejemljive. Te spremembe so najhitreje zaživele v ZDA, počasneje pa se uveljavljajo v državah, kjer prevladuje protestantska etika. Zelo ugodno razvojno okolje jim nudijo bivše socialistične države, kar velja v znatni meri tudi za Slovenijo.
Ob opustitvi socializma pred tremi desetletji se je zgodilo še nekaj pomembnega. Kitajska se namreč ni odrekla političnemu sistemu, ki je bil zasnovan na eni politični stranki in totalitarnem vodenju, pač pa ga je nadgradila s tržnim gospodarstvom in legalizacijo privatne lastnine. Razvila je torej nov tip kapitalizma, ki ne pozna parlamentarne demokracije.
Za preostali svet je še posebno aktualno, da je ta tip kapitalizma razvojno zelo učinkovit in v konkurenčnosti že resno ogroža neoliberalizem. Neoliberalizem je v državah, kjer se je močneje ukoreninil, parlamentarno demokracijo tako oslabil, da ta ni več sposobna učinkovito upravljati države, kar je sicer eden ključnih pogojev za vzdrževanje konkurenčnosti gospodarstva. Povzročil je torej sistemsko krizo, ki je posredno predvsem kriza demokracije. Iz te zadrege bo potrebno najti in se že išče primeren izhod. Za kapital je slej ko prej najbolj sprejemljivo, da se oslabelo demokratično upravljanje države nadomesti z avtoritarnim vodenjem, ki se vsaj v primeru Kitajske potrjuje kot zelo učinkovito. Te poti se za zdaj – vsaj po vsebini, če že ne tudi po formi – predvsem poslužujejo vzhodnoevropske države s skromno demokratično tradicijo, očitno pa ji je naklonjena tudi sedanja slovenska vlada.
Demokracija je torej resno ogrožena, pri čemer vzbuja skrb tudi to, da ima avtoritarni politični sistem, ki jo ponekod že nadomešča, pomembne nastavke nekdanjega fašizma. Najbolj velja to, kot rečeno, za države vzhodne Evrope, a se podobno obeta tudi južni Evropi. Manj pa so glede tega ogrožene države srednje in severne Evrope, kjer neoliberalizem demokracije doslej ni resneje prizadel; te jo bodo nedvomno tudi vnaprej uspele obraniti in tudi utrjevati.
Med države, katerih upravljanje je neoliberalizem močno oslabil, se uvršča tudi Slovenija. Tudi pri nas postaja tako vse bolj aktualno vprašanje, kako sanirati ta nadvse resni problem. Del naše politike se močno zgleduje po sosednji Madžarski, kjer parlamentarne demokracije vsaj po vsebini skoraj ne poznajo več.
Večina Slovencev pa je nedvomno demokraciji zelo naklonjena in jo je pripravljena tudi braniti. Da bo ta v prihodnje res učinkovita, bo potrebno njene neoliberalno pogojene sistemske rešitve (volilna zakonodaja, model oblikovanja vlade, upravljanje javnega sektorja in državnega premoženja ...) temeljiteje popraviti po zgledih, ki nam jih nudijo Nemčija in nekatere druge države z močno demokracijo. Da se izvede te spremembe, je za prihodnost države ključnega pomena. Ne gre pa prezreti, da gre za izjemno zahtevno nalogo, ki jo bo zmogla le enotna in dobro vodena demokratično usmerjena politika.
Prejšnje stoletje je bilo med drugim posebno po tem, da je razvilo dve obliki avtokratskega upravljanja, ki ju pred tem nismo poznali, to sta bila fašizem in socializem. Za fašizem je bila predvsem značilna nestrpnost do drugačnih in agresivnost do sosednjih narodov, posebnost socializma pa je bilo zavračanje privatne lastnine in tržnega gospodarstva. Oba sistema sta bila opuščena; s fašizmom in njegovo agresivnostjo je razviti svet obračunal med drugo svetovno vojno, socializem pa se je opustilo proti koncu stoletja, saj ekonomsko ni vzdržal tekme s kapitalizmom, kakršnega so ZDA in zahodna Evropa razvile po drugi svetovni vojni. Odlika slednjega je bilo učinkovito demokratično upravljanje države, ki je temeljilo na močni pravni državi in omejevanju družbene moči kapitala (visoki davki, učinkovita tržna regulativa, v Evropi tudi močan javni sektor in socialna država …).
Ko je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postalo očitno, da socializem ni več sposoben ogroziti kapitalizma, se je slednjega pričelo sistemsko spreminjati. Po dveh desetletjih smo tako dobili nov tip kapitalizma, ki ga pogosto opredeljujemo z besedo »neoliberalizem«. Ta se od prejšnjega (socialno-tržnega) razlikuje najbolj po tem, da so v njem zgoraj omenjene omejitve družbene moči kapitala veliko blažje ali so celo opuščene.
Posledice teh sprememb se kažejo predvsem v naslednjem: 1. splošne civilizacijske »nevrednote« (pohlep, laž, prevara, odsotnost solidarnosti …) postajajo vse bolj normalna orodja političnega ravnanja in so torej že kar prave neoliberalne vrednote, pravna država pa je močno oslabela; 2. upravljanje države je vse manj učinkovito in vse bolj podrejeno interesom kapitala, demokracija pa postaja zgolj forma brez prave družbene moči; 3. socialne razlike so se izjemno povečale in so za večino vse manj sprejemljive. Te spremembe so najhitreje zaživele v ZDA, počasneje pa se uveljavljajo v državah, kjer prevladuje protestantska etika. Zelo ugodno razvojno okolje jim nudijo bivše socialistične države, kar velja v znatni meri tudi za Slovenijo.
Ob opustitvi socializma pred tremi desetletji se je zgodilo še nekaj pomembnega. Kitajska se namreč ni odrekla političnemu sistemu, ki je bil zasnovan na eni politični stranki in totalitarnem vodenju, pač pa ga je nadgradila s tržnim gospodarstvom in legalizacijo privatne lastnine. Razvila je torej nov tip kapitalizma, ki ne pozna parlamentarne demokracije.
Med države, katerih upravljanje je neoliberalizem močno oslabil, se uvršča tudi Slovenija. Tudi pri nas postaja tako vse bolj aktualno vprašanje, kako sanirati ta nadvse resni problem. Foto Jože Suhadolnik/Delo
Za preostali svet je še posebno aktualno, da je ta tip kapitalizma razvojno zelo učinkovit in v konkurenčnosti že resno ogroža neoliberalizem. Neoliberalizem je v državah, kjer se je močneje ukoreninil, parlamentarno demokracijo tako oslabil, da ta ni več sposobna učinkovito upravljati države, kar je sicer eden ključnih pogojev za vzdrževanje konkurenčnosti gospodarstva. Povzročil je torej sistemsko krizo, ki je posredno predvsem kriza demokracije. Iz te zadrege bo potrebno najti in se že išče primeren izhod. Za kapital je slej ko prej najbolj sprejemljivo, da se oslabelo demokratično upravljanje države nadomesti z avtoritarnim vodenjem, ki se vsaj v primeru Kitajske potrjuje kot zelo učinkovito. Te poti se za zdaj – vsaj po vsebini, če že ne tudi po formi – predvsem poslužujejo vzhodnoevropske države s skromno demokratično tradicijo, očitno pa ji je naklonjena tudi sedanja slovenska vlada.
Demokracija je torej resno ogrožena, pri čemer vzbuja skrb tudi to, da ima avtoritarni politični sistem, ki jo ponekod že nadomešča, pomembne nastavke nekdanjega fašizma. Najbolj velja to, kot rečeno, za države vzhodne Evrope, a se podobno obeta tudi južni Evropi. Manj pa so glede tega ogrožene države srednje in severne Evrope, kjer neoliberalizem demokracije doslej ni resneje prizadel; te jo bodo nedvomno tudi vnaprej uspele obraniti in tudi utrjevati.
Med države, katerih upravljanje je neoliberalizem močno oslabil, se uvršča tudi Slovenija. Tudi pri nas postaja tako vse bolj aktualno vprašanje, kako sanirati ta nadvse resni problem. Del naše politike se močno zgleduje po sosednji Madžarski, kjer parlamentarne demokracije vsaj po vsebini skoraj ne poznajo več.
Večina Slovencev pa je nedvomno demokraciji zelo naklonjena in jo je pripravljena tudi braniti. Da bo ta v prihodnje res učinkovita, bo potrebno njene neoliberalno pogojene sistemske rešitve (volilna zakonodaja, model oblikovanja vlade, upravljanje javnega sektorja in državnega premoženja ...) temeljiteje popraviti po zgledih, ki nam jih nudijo Nemčija in nekatere druge države z močno demokracijo. Da se izvede te spremembe, je za prihodnost države ključnega pomena. Ne gre pa prezreti, da gre za izjemno zahtevno nalogo, ki jo bo zmogla le enotna in dobro vodena demokratično usmerjena politika.
