O očitkih Maksu Fabianiju

Fabiani je obvladal več jezikov in jih je tudi uporabljal. Za vaščane je bil Maks.
Fotografija: V Štanjelu ni mogoče mimo dela arhitekta Maksa Fabianija. FOTO Mavric Pivk
Odpri galerijo
V Štanjelu ni mogoče mimo dela arhitekta Maksa Fabianija. FOTO Mavric Pivk

Nedavni predlog nepodpisane skupine občanov občini Komen, naj prekliče pred dvema letoma podeljen naziv častnega občana pokojnemu arhitektu in urbanistu Maksu Fabianiju (ali kot so zapisali predlagatelji Maximilijanu Massimu Fabianiju), je na Primorskem, zlasti na Krasu znova razvnel duhove.

Obrazložitev med drugim navaja, da Fabianija »ne moremo dojemati zgolj kot umetnika, ampak tudi kot človeka, ki je črtil slovenski narod, njegov jezik in kulturo, in kot skrajnega fašista, ki je kot poveljnik škvadre paradiral naokoli v fašistični uniformi z bikovko in pištolo za pasom. Kot človeka, ki je v imenu fašistične Italije zatiral slovenski narod in bil v človeško sramoto Krasu in Primorski. (…) Nečasten človek ne more, ne za časa življenja ne posthumno, biti počaščen s častnim naslovom. Umetnost ne more prekriti zgodovinskega dejstva, da je bil zagrizen pristaš in akter sistema, ki se je odločil izbrisati naš narod z zemeljskega obličja.«

Na te očitke, ki Fabianiju – fašistu (ne da bi navajali konkretne primere) posredno pripisujejo tudi pretepanje, mučenje in nalivanje Slovencev z ricinusovim oljem, je (ne prvič in tokrat ne edini) odgovoril ugledni štanjelski kulturni delavec Jožef Švagelj. Njegovo korektno in dokumentirano pisanje je v teh elementih popolno nasprotje rokovnjaškemu udaru skupine predlagateljev odvzema častnega naziva Fabianiju. Po točkah zavrača njihove navedbe, med drugim, da so v pamfletu »zavestno izpustili slovensko različico imena Maks, kar ni dobronamerno. Fabiani je obvladal več jezikov in jih je tudi uporabljal. Za vaščane je bil Maks«.Nato: »Podatek, da se je v Gorici 15. maja 1921 vpisal v fašistično stranko, je točen. Vsi so morali biti vpisani v Stranko, če so hoteli opravljati kakršno koli javno delo.« Na očitek, da je bil Fabiani »kot deklariran pripadnik italijanske narodnosti, zagovornik savojske kraljevine in zagovornik le visoke italijanske kulture,« Švagelj zapiše, da ga moti zlonamerna beseda le: »Bil je večkulturen in je spoštoval vse kulture. Beri njegov filozofski spis Akma. Kot je cenil vse kulture, je spoštoval vsako državo, v kateri je živel.«

Rojstna hiša arhitekta Maksa Fabianija v Kobdilju. FOTO Tomi Lombar
Rojstna hiša arhitekta Maksa Fabianija v Kobdilju. FOTO Tomi Lombar


Trditvi, da je »bil pomemben član poitalijančevalskega stroja na Krasu in sovražen slovenski kulturi,« J. Švagelj ugovarja: »Nič od tega. Maks je bil je človek z veliko začetnico, ni kršil obče človeških norm, kot so jih kršili nekateri njegovi sodobniki. (…) Gre zgolj za sramotenje njegovega imena s splošnimi resnicami o delovanju fašizma.« Po mnenju predlagateljev »obremenilni dokaz«, da so Fabianiju po italijanski okupaciji vse do zmage partizanske narodnoosvobodilne vojske zaupali tudi nemški okupatorji, pa spodbija z besedami, da je »Maks bil na prvem mestu človek z veliko začetnico, zato je bil zaupanja vreden prav od vseh. Zaupali so mu Italijani, zato je lahko rešil 10 Kobdiljcev, da jih niso streljali kot talce. Nemci so mu tudi zaupali. Februarja 1944 je bil Maks z nami Štanjelci in nas je obvaroval pred izgonom v Nemčijo. Te usode niso bili deležni nemočni prebivalci okoliških vasi. Več kot tisoč so jih takrat odpeljali zaradi nečloveškega ravnanja partizanskega vojaškega poveljnika. Ni pa mogel obvarovati Štanjela septembra 1944, ko ga je dal minirati in zažgati drugi partizanski poveljnik, spreobrnjen fašist, ki je svoje vojaško napredovanje začel kot italijanski okupacijski vojak v Ljubljanski pokrajini na Dolenjskem.« Itn.

Podpisani že dobrih dvajset let preživljam po nekaj mesecev v Štanjelu in z zanimanjem sestavljam drobce iz njegove preteklosti v bolj celovit mozaik. Pri tem seveda ni mogoče mimo dela arhitekta Fabianija, ki je obzidani kamniti vasi pa – tudi rojstnemu Kobdilju in vrsti drugih med vojnama razdejanih krajev v bližnji in daljni okolici – dal neizbrisen pečat. O njem molče govorijo številne prezidane in obnovljene stavbe v Štanjelu, spominjali pa so se ga tudi starejši domačini, ki jih danes, žal, ni več. Pokojna Drago Ščuka in Slavko Hočevar, recimo, sta o Fabianiju govorila podobno kot Švagelj. Je pa tudi res, da do osamosvojitve in še več let po njej veliko ljudi (iz strahu?) ni hotelo odkrito povedati, česa se spominjajo. Tako javnosti tudi še ni dostopna natančna, nepristranska analiza dogodkov, ki so leta 1944 pripeljali do uničenja Štanjela.

Iztok Ilich v Štanjelu: Podpisani že dobrih dvajset let preživljam po nekaj mesecev v Štanjelu. FOTO Tomi Lombar
Iztok Ilich v Štanjelu: Podpisani že dobrih dvajset let preživljam po nekaj mesecev v Štanjelu. FOTO Tomi Lombar


Dodajam dva osebna ugovora k »trdnosti« obtožnice zoper Kraševca Maksa Fabianija. Na prvega je mimogrede opozoril že gospod Švagelj. Namreč na dejstvo, da takoj po vojni, ko je bil še čas nekaznovanih maščevalnih obračunavanj, vsevedna Ozna Fabianija ni preganjala. Povsem neverjetno je, da se ga ne bi lotila s svojimi znanimi prijemi, če bi imela v rokah dokaze za njegova hudodelstva! Drugi argument zoper očitke, da je Maks Fabiani črtil vse slovensko itn., je javno dostopen vsakomur, ki ga noče spregledati: nagrobnik na družinskem grobu na pokopališču pri Sv. Gregorju na griču med Štanjelom in Kobdiljem.

Na obelisk je dal v spomin svoji materi Šarloti, umrli oktobra 1923, v treh jezikih, ki so mu bili blizu, napisati enako sporočilo, ki se slovensko glasi: »Kamen, tujcu povej, da tu počiva nadvse čednostna žena.« Ta napis je nastal za časa fašistične strahovlade in neizprosnega preganjanja slovenščine! Morda je bilo to tvegano dejanje celo njegov osebni izraz svetovljanskega, intelektualnega nasprotovanja nasilju, ki ga je poosebljal fašizem. Nasilje pa je bilo – in je še – ključni skupni imenovalec vseh totalitarnih oblasti in avtoritarnih režimov.

Izločitev točke o izbrisu priznanja Fabianiju z dnevnega reda seje OS občine Komen je bila razumno dejanje. Vprašanje, kdo in zakaj (tudi ne prvič!) razvnema takšne destruktivne delitve med sosedi, dediči enih in drugih, pa ostaja. In kliče strokovnjake, zlasti zgodovinarje, k temeljitemu, nepristranskemu spopadu z dokumenti in pričevanji, ki (še) obstajajo, da ta občutljiva zgodba ne bi še kdaj prišla na dnevni red za rabo, ki nima nič opraviti z iskrenim prizadevanjem za osvetljevanje mračnih lis preteklosti.

Komentarji: