O prekarnem delu: Izgubljena generacija osemdesetih let

Kako naj se odločamo za prihodnost? Če visoko izobražen človek dobi redno zaposlitev po štiridesetem, s čim naj kupi stanovanje, zgradi hišo?

Objavljeno
22. januar 2015 11.38
Tomaž
Tomaž

Star sem nekaj čez trideset let, imam 10 let delovne dobe in sem redno zaposlen. Delam v štirih izmenah, kar pomeni da delam zjutraj, popoldne, ponoči, praznike, sobote, nedelje, božič, novo leto ... Moja osnovna plača je pod minimalno, a dodatki, za katere se zdaj gospodarstveniki borijo, da bi jih znižali ali celo ukinili, nanesejo spodobno plačo. A vendar še vedno veliko nižjo, kot je slovenska povprečna plača.

Čez delodajalca nimam večjih pripomb, plača je izplačana prej 14. kot 15. v mesecu, regres in nadure redno izplačuje. Pravzaprav je moj delodajalec za zgled drugim. Drži se zakona, vendar se ga bo držal tudi ko bodo Miličevi dosegli zmanjšanje dodatkov in socialnih pravic. Potem bom hodil delat za minimalca. Pač kapitalizem.

Položnici za vrtec mojih dveh otrok znašata skupaj 150 evrov, kredit za hišo 220 evrov, osnovne položnice (elektrika, voda, smeti, internet, rtv) 150 evrov. Regres porabim za registracijo in zavarovanje avtomobila in hiše. Drva za ogrevanje si pripravim sam, skupaj s starši. Od plače mi po 18. v mesecu ne ostane skoraj nič. Zato se poslužujem raznovrstnega honorarnega dela. In če želiš biti v tej državi pošten, če želiš prejemati zaslužek »na belo«, te ta udari po žepu. Ob izpisku prejemka se mi tako vsakokrat pred oči prikaže Židan z njegovim »Vklopi razum, vzemi račun!«

Država je na avtorsko pogodbo naložila plačilo ogromnih prispevkov. Mene osebno to ne bi motilo, če bi dobil za delo isto denarja, a vendar se je zgodilo pričakovano. Delodajalci so višje prispevke prenesli na nas, honorarce, in nam zmanjšali neto prejemek. Kaj hočem, še vedno sem honorarec.

Razmišljal sam, da bi odprl tako imenovani popoldanski s. p., vendar me je kolegica opozorila, da je država zvišala prispevke s 35 na 75 evrov na mesec, treba je plačati še računovodski servis, dohodnino in davke. Me je na hitro minilo. Razmišljal sem, da bi vse skupaj pustil in verjemite, preko znižanega plačila vrtca in višjega otroškega dodatka bi mi država brez dela dala skoraj isti znesek. To pa je naša socialna država dveh obrazov!

Če zase lahko rečem, da imam vsaj varno zaposlitev, pa za mojo ženo to ne velja. Ker je hitela končati pedagoško fakulteto, ne da bi vlekla status študentke v nedogled, je pač toliko prej pristala na zavodu za zaposlovanje. Potem se je zgodilo še famozno varčevanje v šolstvu, prepoved zaposlovanja, zvišanje meje upokojevanja in za mlade »tovaršice« ni zaposlitve. Da se razumemo, nekaj delovnih mest je, a te dobijo hčerke ravnateljic, podravnateljic, županov, osebnih prijateljev, pač naših in ne vaših.

Če jo danes vprašam, kaj jo najbolj prizadane ob prebiranju pisem v stilu »izbran je bil drugi kandidat«, mi vedno odgovori, da stavek ob informativnem dnevu pedagoške fakultete, ki se glasi, da imajo njihovi študenti 90-odstotno zaposljivost v prvem letu po končani šoli. Rektorji pač ne povedo, da je to zaposljivost obvezne prakse, ki je seveda zastonj, potem pa te čaka tu 90-odstotna zaposljivost na zavodu za zaposlovanje.

Spodbude za zaposlovanje mladih je niso doletele, ker je starejša od 30 let. Da zasluži nekaj sto evrov, dela podobno delo, kot je bilo nekoč skladanje svinčnikov, navijanje kaset ipd. Vendar brez dopustov, bolniških, malice, regresov ... Če ne boš ti, bo nekdo drug. Večkrat, če se mudi, delamo s starši skupaj pozno v noč. »Dinar je dinar,« so rekli še v Jugi, a ta je vedno težji in vedno redkejši in vedno bolj obdavčen s strani države. Da še kaj vložimo v hišo, ki jo je treba dokončati, hodimo v trgovino z »listki«, se pravi premišljeno, večino hrane dobimo od staršev, ki jo sami pridelajo.

In potem slišim, da se mladi ne odločajo za rešitev stanovanjskega problema, da se ne odločajo za otroke, za prihodnost. Kako pa naj se? Če visoko izobražen človek dobi redno zaposlitev po štiridesetem, s čim naj kupi stanovanje, zgradi hišo? Z vavčerjem od Kopač- Mrakove? Lepo vas prosim. Brez »botra« (beri: staršev) ne gre. In kar me najbolj žalosti, je, da moja zgodba niti ni najslabša od zgodb, ki jih pišejo moji sovrstniki generacije zadnjih pionirjev iz osemdesetih let!

***

Razprava o prekarnem delu

Ste prekarni delavec? Vas skrbi, da boste to postali? Zaupajte nam svoja stališča in izkušnje in/ali prispevajte ideje o možnih rešitvah. Pošljite nam jih na elektronski naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

Objavljene prispevke preberite TUKAJ.