Ob grobu me preplavijo spomini

Vse polno je cvetja in svečk naokrog. Toplo mi je pri srcu. Tu počivajo moji, se zdrznem.

Objavljeno
01. november 2019 05.00
Posodobljeno
01. november 2019 05.00
Spomnim se praznovanj na ta dan. Otroci smo nabrali mah in naredili košarice iz leskovih palic, jih napolnili z mahom in vanj zatikali mraznice, ki so se bogato razcvetele na vrtu. Okrasili smo grobove in prižgali sveče. Foto Igor Mali
Anton Pelko, Grosuplje
Anton Pelko, Grosuplje
Tiho je, spokojno, le hladen piš vetra mi kuštra lase. Vse polno je cvetja in svečk naokrog. Toplo mi je pri srcu. Tu počivajo moji, se zdrznem. Iz nejasne sivine se kot privid prikaže mama. Poboža me s pogledom, se skrivnostno nasmehne, kot bi hotela vprašati, ti je dobro, potrebuješ kaj. Zelo si me imela rada, kaj vse si žrtvovala in storila zame. Pa sem odšel in se le redko vrnil k tebi.

Spomnim se praznovanj na ta dan. Otroci smo nabrali mah in naredili košarice iz leskovih palic, jih napolnili z mahom in vanj zatikali mraznice, ki so se bogato razcvetele na vrtu. Okrasili smo grobove in prižgali sveče. Sledilo je praznično kosilo. Prijetno je bilo in ti, mama, si bila središče vsega.

Zdaj tvoj pepel leži tu, pred mano, zraven brata in očeta, ki sta že prej odšla. Od nekod se prikrade dan, ko sem brata s prijateljem zaman iskal ob Savi. Ni mogoče, da te je vzela, sem ihtel, bil si zelo previden, ker plavati nisi znal, a te ni bilo nikjer. Kako in kdaj domov povedat mami, da te ni. In v to tudi verjeti nisem hotel. Mračilo se je že. Tisto poletje sem končal osemletko z nezadostnim uspehom. Več sem se družil s klapo odpisanih. Kot najmlajši sem bil tudi bolj zaščiten in prav tako izobčen. Do enega leta sem bil zaklenjen v kamrici. Dovolj je, da so mi uničili enega, si je rekla mama. Zato je bil brat umsko prizadet. A bil je močen in priden delavec, v veliko pomoč mami. Oče je bil spet v bolnišnici, ti pa si, ker si bil priden, smel z mano k Savi. Kako naj zdaj brez tebe pridem domov? Moreče sanje so se dogajale v živo. Kmalu bo 60 let od tega, a rana še ni zaceljena. Leta 1963 se je to zgodilo in od takrat »ni bilo nič več tako, kot je prej bilo«. Odrasel sem čez noč, celo kaditi sem odnehal. A bilo je hudo. Pot je bila posuta s trnjem, pa sem zmogel. Danes sem bolj ponosen na to, kar sem prestal, kot da bi obžaloval usodo.

image
Tvoj trud je poplačan, zato mi je danes tu, ob tvojem grobu, toplo pri srcu. Foto Igor Mali


Misel odtava v čas, ko je umiral oče. Povsem drugače je bilo kot ob izgubi brata. Takrat sem že študiral na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Počutil sem se odgovornega za mamo, ki je ostala sama na majhni kmetiji. Ob študiju sem še precej delal, bil sem inštruktor v avtošoli Šolt. Tam sem spoznal ženo. Potem sem služil JLA, se kasneje spet zaposlil, začel ustvarjati družino in z ženo sva v Grosuplju zgradila hišo. Za mamo je ostalo malo časa, a nikoli mi ni tega očitala. Razumela me je, sprejela takšnega, kot sem, in nam po svojih močeh še pomagala. Kako srečna je bila, kadar sem jo obiskal in ji kaj malega pomagal.

Naporno življenje je imela. Težko otroštvo na hribovski kmetiji, potem izgnanstvo, med vojno je bil v partizanih ubit njen fant. Po vrnitvi iz Nemčije na požgano domačijo, pri 33 letih, se je, kot izhod v sili, poročila z mojim že bolehnim očetom, vdovcem. Med vojno mu je zaradi padca z drevesa umrla prva žena, ki mu je pustila tri deklice, na mali revni kmetiji, kjer sta živeli še mati od prve žena in sestra. Pa obvezna oddaja pridelkov je bila in velika družina v majhni kajži s slamnato streho, ki se je že podirala. Za delo pa je bila mama, poleg dveh krav, skoraj sama. A bilo je ob Savi, na ravnini. Bom že potrpela, si je rekla, da bo le mojim otrokom lepše tu v dolini.

Res me je imela neznansko rada, jaz pa ji tega nisem znal vračati. Težko breme nosim. Prosil bi jo tu, ob njenem grobu, za odpuščanje, pa ne bom, ker vem, da tega ne bi marala. Bila je srečna, da sem, pa da mi je dobro in lepo. To je bilo zanjo največje darilo. Brezpogojna ljubezen je to. Ne bom se opravičeval, ampak vedi, mama, kjerkoli si, čeprav vem, da več te ni, zelo sem ti hvaležen! Hvala Ti za vse, kar si mi dala. Uspelo mi je. Ponosna si lahko tudi na oba vnuka – in ne boš verjela, pravnuk je tudi super. Kar nekaj tvojih potez že nosi v sebi. Tudi on bo dober človek. Pričakujemo pa že tvojo prvo pravnukinjo in upam, da ne bo zadnja. Zmagovalka si. Tvoj trud je poplačan, zato mi je danes tu, ob tvojem grobu, toplo pri srcu. Nisem žalosten. Rad te imam in ponosen sem nate! Pripravljen sem že radosten stopiti čez prag za tabo.