Objekte na cestah nenehno popravljajo

Kje je pri vseh teh naštetih gradbenih problemih naša stroka, njen ponos in ugled, ki ga nedvomno ima?

Objavljeno
13. marec 2019 05.00
Posodobljeno
13. marec 2019 05.00
Pred kratkim so za velike denarje – verjamem, da zelo dobro – obnovili naš največji avtocestni viadukt Ravbarkomanda FOTO Voranc Vogel
mag. Janez Zeni, Zgornja Besnica
mag. Janez Zeni, Zgornja Besnica
»Bliža se železna cesta, nje se ljubček veselim, iz Ljubljane v tuja mesta kakor tiček poletim,« je o železnici med Dunajem in Trstom zapisal naš poet France Prešeren. Na tej progi je pri vasi Borovnica veličastni viadukt, Štampetov most, imenovan po inženirju, ki ga je projektiral. Ob otvoritvi tega viadukta leta 1857, ko je čezenj peljal prvi vlak, je ta inženir po pripovedovanju starejšega domačina zaradi velike odgovornosti, prislonil pištolo na sence, ki bi jo v primeru kakšne nezgode tudi sprožil. Pa je ni bilo treba.

Ta veličastni most še danes brez večjih popravil kljubuje času, čeprav so ga med 2. svetovno vojno partizani, da bi preprečili okupatorjem oskrbo fronte, močno poškodovali. S to zgodbo pa ne mislim, da bi naši projektanti in gradbeniki morali ravnati enako kot ta inženir. Ne, le malo več strokovnosti, odgovornosti in lastnega ponosa bi morali imeti, da ne bi bilo toliko cest, mostov in viaduktov potrebno popravljati ali celo rušiti že po nekaj desetletjih

Živimo v lepi, čudoviti deželi, ki nam jo marsikdo zavida. Ni nam vseeno, kaj se dogaja okrog nas, kako zgleda naše okolje, kako se počutimo v njem, kaj nam daje in kaj mu vračamo. V ta sklop kratkih vprašanj sodi tudi moja naslovna ugotovitev. Gre za to, da me je strah in tudi malo sram, kot zelo verjetno tudi druge državljane, ki se po naših krajih in cestah vsakodnevno vozimo in opažamo predvsem pogosta popravljanja naših mostov, viaduktov in drugih infrastrukturnih objektov.
Pred kratkim so za velike denarje – verjamem, da zelo dobro – obnovili naš največji avtocestni viadukt Ravbarkomanda, jeseni so začeli obnavljati most na kranjski obvoznici čez Savo, v načrtu pa so obnove potrebni še drugi cestni objekti, kot nas obveščajo iz DARS-a, ki je skrbnik imenovanih in še drugih objektov.

image
Druga neprijetnost, ki jo na naših cestah vsakodnevno srečujemo, so pogreznjeni kanalizacijski in vodovodni jaški. FOTO Jože Suhadolnik


Pa ne, da bi pričakovali, da so ti in drugi objekti narejeni za večno. Ne, ampak neko primerno življenjsko dobo pa bi, glede na vse tehnične in tehnološke dosežke, ki tudi gradbeništva niso obšli, pričakovali. Minilo je nekaj desetletij, morda tri ali največ štiri, ko so bili slovesno predani svojemu namenu. Meni, čeprav na tem področju popolnemu laiku, je to povsem nerazumljivo. Poleg že omenjenega borovniškega viadukta, je že več kot sto let stara železnica Jesenice Nova Gorica in dobro znana cesta Kranj Ljubljana, ki jo je pred osemdesetimi leti zgradil znani kranjski gradbinec Slavec, še bi lahko naštevali. Vsi ti in še drugi ključni prometni objekti, ki še vedno brez posebnih popravil kljub temu, da takratni konstruktorji niti približno niso mogli predvidevati, kakšnim obremenitvam bodo podvrženi, služijo svojemu namenu.

Druga neprijetnost, ki jo na naših cestah vsakodnevno srečujemo, so pogreznjeni kanalizacijski in vodovodni jaški. To pa po mojem laičnem mnenju presega vse meje neodgovornega dela gradbincev in verjetno že preje projektantov. Res ne vem, ali je vgradnja res tako zahtevna, da se tega ne more bolje urediti?

Kje je pri vseh teh naštetih gradbenih problemih naša stroka, njen ponos in ugled, ki ga nedvomno ima?


Povezane vsebine

Ceste imamo v Sloveniji slabe, mostovi so varni

image
Da o luknjah sploh ne govorimo ... FOTO Tadej Regent