Obletnica: partizanski duhovnik Jože Lampret

V teh dneh mineva 50 let od smrti Jožeta Lampreta, partizanskega duhovnika in verskega referenta XIV. divizije.

Objavljeno
26. maj 2019 05.00
Posodobljeno
26. maj 2019 09.40
Njegovo sliko, kako nosi ranjence, so v času vojne objavili nacistični okupatorji in jo pospremili z zasmehljivim zapisom o »banditskem duhovniku«. Foto Wikimedia Commons
dr. Ljuba Dornik Šubelj, Ljubljana
dr. Ljuba Dornik Šubelj, Ljubljana
V teh dneh mineva 50 let od smrti Jožeta Lampreta, partizanskega duhovnika in verskega referenta XIV. divizije, člana kulturniške skupine. Lampret je preživel pohod v snegu pozimi leta 1944. Njegovo sliko, kako nosi ranjence, so v času vojne objavili nacistični okupatorji in jo pospremili z zasmehljivim zapisom o »banditskem duhovniku«. Po vojni je obkrožila ves svet in morala bi biti spomin in opomin kot simbol narodnoosvobodilnega boja in napotek mladim ljudem, kako se brani napadena domovina. Po njej je izdelan relief na njegovem spomeniku na ljubljanskih Žalah.

»Vse svoje življenje sem posvetil graditvi božjega kraljestva na zemlji in realizaciji evangelijskega nauka o socialni pravici ter humanističnega socializma doma in v svetu – nad obema internacionalizmoma, t.j. nad praktičnim krščanstvom in mednarodnim socializmom, sem globoko razočaran. Niti eden od njiju se povsem ne uresničuje – če se bo sploh kdaj uresničil.« Te besede je zapisal v osnutku oporoke dva meseca pred smrtjo. Na počastitvi leta 2003, ki so jo pripravili v Šoštanju ob 100. obletnici rojstva, je Vekoslav Grmič, naslovni škof, ki ga je osebno poznal, na kratko opisal njegovo življenjsko pot: od celjskega srednješolca, študenta bogoslovja v Mariboru, ki je študij zaključil s posvetitvijo v duhovnika leta 1930, do službovanja po najrevnejših župnijah na Štajerskem.

Zaradi svoje dejavnosti je bil zaprt leta 1939. Državne oblasti so ga pregnale iz Dravske v Savsko banovino, cerkvene so ga namestile v Senjsko-Modruško škofijo, kjer je doživel strašna nasilja ustaštva, ki so ogrožala tudi njegovo življenje, in zločine nad srbskim prebivalstvom, pokončanim v jami Jadovni. Zato se je že leta 1941 tam vključil v narodnoosvobodilno gibanje. Po kapitulaciji Italije se je na željo vodstva priključil slovenskemu narodnoosvobodilnemu gibanju in s prisego Rabske brigade, ki je bila sestavljena iz 1200 preživelih taboriščnikov italijanskega taborišča na Rabu, predstavljal prvi primer takega dejanja v NOB. Prisegel je »V imenu Boga in slovenskega naroda!«. Kot verski referent XIV. divizije se je, vedno v talarju in ne z orožjem, udeležil vseh bojev do konca vojne, tudi kot prevajalec ob strani Ivana Dolničarja pri zajetju nemškega generala Alexandra von Löhra v Topolšici ob predaji nemške vojaške sile maja 1945. Tudi Dolničar je v Šoštanju obujal spomine na njuno mesec dni trajajočo skupno pot z divizijo iz Bele krajine na Štajersko in navdihujočo in požrtvovalno vlogo Lampreta v odnosu do soborcev, ki pa mu po vojni žal večkrat niso stali ob strani, za kar se mu je Dolničar opravičil.

image
Študij bogoslovja v Mariboru je zaključil s posvetitvijo v duhovnika leta 1930.  Foto Zgodovinski portal


Žalostno je, da cerkev na Slovenskem njegovega prispevka ne zna objektivno ovrednotiti. Bil je prezgodnji petelin, kot mu je v pismu rekel duhovniški sobrat, saj so se marsikatere Lampretove ideje uresničile z II. vatikanskim koncilom. Po Grmičevem mnenju je bil Lampret s svojo teologijo osvoboditve in teologijo revolucije tako teoretično kot praktično vsaj 20 let pred teologijo osvoboditve, kakršna je kasneje nastala v Južni Ameriki in ki jo – če dodamo k takratnemu mnenju z današnje perspektive – pozna in priznava tudi sedanji papež, ki je živel v tedanjih okoliščinah revščine, vojaške diktature in ponižanja.
Lampreta je globoko prizadel suspenz s strani škofa Rožmana, ker je na območju ljubljanske škofije maševal brez njegovega dovoljenja: ne zaradi njega samega, ampak zaradi nepriznavanja osvobodilnega boja, ki ga je predstavljalo partizansko gibanje, in njega kot duhovnika v njem, ki se je počutil dolžnega skrbeti za dušni blagor ljudi v najtežjih vojnih razmerah, in to v slovenskem jeziku. Svojega slovenstva se je vedno zavedal in ga ni nikoli prikrival. Kakor je poudaril Grmič, se je Lampret tudi po osvoboditvi trudil, da bi vsi našli socialno pravičnost in da se ljudje ne bi delili na naše in vaše, na verne in neverne. Kot idealist in socialni utopist je verjel, da bosta krščanstvo in socializem našla skupni jezik.

sedanje perspektive lahko dodam, da kakor je bil kritičen do cerkve na podlagi svojih izkušenj in idealizirane predstave možnih sprememb, tako je bil nekritičen do države, za katero se je boril in zaradi katere se je moral odreči opravljanju duhovniškega poklica. Zato je za odvezo zaprosil šele po šestnajstih letih. Ne zaradi sebe, ampak zaradi države. Šele pozno, v večeru življenja, je spoznal, da ga je ta država – ali bolje njeni predstavniki – zabarantala, kot bi rekel Lampret, »prodala za Judeževe groše«. Njegova pokora in odpoved tistemu, za kar se je boril in o čemer je pisal, je bila pogoj, da je država uredila svoj odnos z Vatikanom. Na njegov račun, seveda.

Kot je zapisal filozof mlajše generacije Goran Potočnik Černe v svoji oceni filma Križ in kladivo, v katerem je režiser in scenarist Bojan Labovič prikazal življenje Jožeta Lampreta, partizanskega duhovnika, bi lahko za Lampreta rekli, da je moderni Črtomir. Tako Črtomir kot Lampret sta bila žrtvi na oltarju slovenstva. Vprašal se je tudi, kaj se zgodi, ko nekdo v srcu nosi križ in kladivo. Da je Lampret bil in ostal globoko veren, je razvidno tudi iz njegove želje, izražene v oporoki: »Moj pogreb naj se ne objavi v nobenem časopisju. Ne želim nagrobnih govorov in vencev. Pokoplje naj se me cerkveno z enim duhovnikom, če bo to dovolila cerkvena gosposka.« Pogreb je bil cerkven. Od njega so se poslovili njegovi redki prijatelji in nekdanji soborci, med njimi tudi Metod Mikuž z besedami, ki ga najbolje opisujejo: »V večnem spominu boš ostal Pravični in ne boš se bal slabe obsodbe!«

Morda bodo tudi Lampretove besede čez generacijo ali dve našle svoje mesto v zgodovinski podobi slovenske države in v zgodovini cerkve na Slovenskem, ki se ji ni nikoli odpovedal, kot se je ona odpovedala njemu.