Tiskane izdaje
Uredništvo Dela je zelo smelo usmerilo svoj pogled v prihodnost, in to ne morda v čas kakšne petletke, ki jih, žal, v dandanašnji Sloveniji ne poznamo več, temveč je z vprašanjem »Kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?« nakazalo, da z njim pravzaprav ne nagovarja sodobnih vsevednih analitikov in strokovnjakov vseh branž, temveč spodbuja pronicljive jasnovidce, utopiste in vizionarje, da bi zmogli seči čez rob banalne sedanjosti in pogled usmeriti v svet novih spoznanj in razvojnih možnosti.
Torej - v kakšni državi želim živeti čez 25 let? Gleda na svoja starostna leta si bom moral zelo prizadevati, da bom sposoben ustrezno dočakati leto 2041. To ni samo moj »utopičen« projekt, za katerega si zelo prizadevam na podlagi naukov narave in predvsem priporočil in izkušenj uspešnih »praktikov«, temveč je vprašanje za vsakogar, saj je že življenje samo po sebi velika neznanka. Petindvajset let je sicer dolga doba, ki pa jo lahko, če si to res želimo, preživljamo in doživimo v skladnem in za vse osrečujočem ozračju. Eno je naše bližnje družinsko, sorodstveno, sosedsko okolje, na katerega imamo bolj ali manj neposreden vpliv, drugo pa država, »organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast« (po Slovarju slovenskega knjižnega jezika). A država ni samo to, je tudi »politična sila, ki predstavlja, vodi, upravlja to skupnost«. In ta »politična sila« predstavlja jedro vseh težav v tej državi.
Pred četrt stoletja smo se prebivalci nam ljubega ozemlja v zanosu in srčno odločili, da postanemo svobodna in organizirana politična skupnost, in utopično mislili, da s tem sebi, otrokom, vnukom in vsem, ki bodo prišli za njimi, omogočamo raj na zemlji ali najmanj drugo Švico. Toda ljudje smo očitno zelo dvolična bitja, ki tisto, kar nam raste iz globoke vznesenosti in vere v dobro vseh živih bitij, kaj kmalu sprevržemo v pohlep, požrešnost, grabežljivost, nepoštenje, širjenje strahu in v skrajno zlobna ravnanja. In na takih podlagah si prisvajamo »politično silo«. Tako ugrabljena sila je v Sloveniji že od vsega osamosvojitvenega začetka rasla in se krepila. Prebivalci Slovenije smo bili koristni in potrebni samo do plebiscita. Ko pa je bilo potrebno temu ljudstvu omogočiti suvereno oblast, se je vse končalo. Lahko rečemo: bili smo izigrani! Če povzamem besede Franceta Bučarja, smo želeli biti samostojni, »kaj pa samostojnost pomeni, pa smo si samo približno predstavljali ... Praktičnih izkušenj s tem nismo imeli nobenih.« Tako stanje je bilo in je še sedaj izvrstno torišče za razraščanje pohlepa po oblasti in kapitalu (kapitalizmu). Ustanovili smo sicer samostojno državo, a pri tem povsem »pozabili« na bistvene duhovne, duševne, materialne temelje naše skupnosti. Čas je, da v sebi obnovimo hrepenenja izpred četrt stoletja in mnogih narodovih sanj skozi zgodovino in se dejansko dvignemo na nove ravni zavedanja ter uresničimo temeljni del sedanje ustave: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo.«
Nove ravni zavedanja morajo vsebovati bistvene sestavine srčnosti, človečnosti, sočutja, poštenja in spoštljivosti - etično ravnanje, delovanje in odgovornost, častno delo, skrb za dobro vseh ljudi, bitij in narave na sploh in, kar je ključno - uresničevanje suverene oblasti vseh državljanov. Pri vsem tem pa je najbolj v ospredju umevanje pojma »etika, etičnost«, kajti tu zaznavamo in občutimo skoraj popoln razkroj pri »politični sili, ki predstavlja, vodi, upravlja to skupnost«. Filozofija označuje etiko kot dobro v vseh pogledih, kot »postati in biti dober človek«, kot najvišjo vrednoto človekovega bivanja. Dogaja pa se ravno nasprotno: »država« je skoraj povsem izgubila stik z univerzalnostjo nravstvene kulture in vrednotami občih medčloveških odnosov.
Če se ozremo okoli sebe, lahko spoznavamo, kako čudovita je Slovenija in koliko dobrih ljudi živi v naši »organizirani politični skupnosti«. Srčno dobrih, sočutnih, poštenih, časti vrednih, delovnih, ustvarjalnih, modrih ... In če želimo čez petindvajset let živeti v raju (na Zemlji, seveda), potem je treba sedanje novodobne tokove neetičnosti, samopašništva in pohlepa preusmeriti tako, da bo država kot svobodna družba lahko v prihodnje rasla in se razvijala na novih ravneh zavedanja. Ljudje v svobodni družbi ne bogatijo z izkoriščanjem drugih in s tem poglabljajo njihovo revščino, temveč jim je poglavitno vodilo obče dobro za vse in vsakogar posebej.
Pot do nove četrt stoletne dobe vodi prek vseljudskega gibanja za korenite spremembe v naši družbi. V ospredje postavljam nekaj temeljnih vsebinskih področij, ki jih je treba povsem prevetriti in preurediti na novo ali pa kot razvojno nalogo umestiti v prihodnja razmišljanja in ravnanja. To so: ustava, politika, univerzalni temeljni dohodek, gospodarstvo in kapital, okolje, šolstvo oziroma sistem vseživljenjskega učenja. Seveda je seznam lahko neskončen.
Ustava
Sedanja ustava je nastala v času, ko smo se osamosvajali, »kaj pa samostojnost pomeni, pa smo si samo približno predstavljali ...« (Bučar). Tako »približno« so si takratni sestavljalci predstavljali tudi ustavo, v kateri je navlečeno vse, kar je komu takrat prišlo na misel. Zato zdaj prihaja do tolikšnih nejasnosti, razkorakov, presoj, tožb, zlorab, izkrivljanj in celo ustavni sodniki se v njej ne znajdejo najbolje. Ustava novega zavedanja naj bo jasna in nedvoumna, vsem razumljiva in kratka. Seveda ostaja: »Slovenija je demokratična republika«, vse ostalo pa naj prepiha svež veter in postavi na novo take vsebine, ki bodo splošno sprejete in v popolno oporo slehernemu državljanu. V novi ustavi naj vse izhaja iz dejanske oblasti ljudstva brez vsakršnega »politikantskega« posredništva. Slovenija naj bo opredeljena kot svobodna družba, ki deluje na spontanosti in ustvarjalnosti in ki gradi na temeljih delovanja posameznikov in širše skupnosti v dobrobit vseh. Na podlagi novega zavedanja in njegovih etičnih sestavin mora biti v ospredju obča svetost in spoštovanje slehernega življenja.
Politika
Politike in politikov v sedanjem pomenu »demokracije« ne bo. Prav vse, s čimer se zdaj pečajo v vladi, parlamentu, strankah in raznih vplivnih elitah, bo prevzelo ljudstvo, ki bo imelo vso oblast in veljavo. Ljudstvo bo seveda odločalo skladno z vsemi možnostmi, ki jih že sedaj omogočajo nove digitalne tehnologije in komunikacije. Vsak volilni upravičenec bo po svoji presoji dodajal svoj glas tistim vsebinam, ki jih bo želel podpreti ali ovreči. Nobenih štiriletnih volitev, volišč in drugih oblik »metanja peska v oči«. Vse bo pregledno, jasno, razumljivo. Predstavljeno bo na spletnih straneh in v javnih medijih in državljani bomo po svoji volji »všečkali«, sprejemali ali zavračali. Namesto poniglavih in sprenevedavih poslancev bomo njihovo »delo« opravljali kar sami od doma. Če bo kdo sprva še nameraval slepomišiti in ustvarjati sovražna ozračja, bo, upam, kmalu spoznal, da s tem koplje jamo vsem skupaj, tudi svojim bližnjim.
Prva moralna avtoriteta ter varuh človeških vrednot in visokih etičnih pričakovanj bo samo eden, časti vreden predsednik (države in vodja javnih služb), seveda izbran po ljudski volji, pa tudi zamenjan, ne glede na njegov čas »vladanja«.
Namesto vladne »smetane« in podobnih oblastniških tvorb bodo delovali sveti uglednih in zaupanja vrednih, odgovornih ljudi, ki jih bodo državljani potrjevali za vsako zadevo posebej ali za določena področja. Seveda jih bodo potem tudi pazljivo spremljali pri njihovih presojah oziroma odločitvah ter jih po potrebi zamenjavali. Ob zahtevnejših nalogah bodo svetom razpirali védenje občasno povabljeni poznavalci oziroma svetovalci. Delo v »svetu modrecev« bo častno.
Univerzalni temeljni dohodek (UTD)
V Švici, ki ima v primerjavi s Slovenijo tri in pol krat višji BDP na prebivalca, so glasovalci na referendumu o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka le-tega zavrnili. Predvideno je bilo, da bi vsak odrasel dobival v vrednosti 2260 evrov mesečnega UTD, otroci pa 565 evrov. Številke omenjam zato, da bi videli, o kako visokih zneskih so se odločali Švicarji. V Sloveniji bi morda lahko razmišljali o veliko nižjih vrednostih. Pred leti so proučevalci prišli do 300 evrov UTD za posameznika. Vedeti je treba, da je UTD namenjen vsakemu prebivalcu v državi od rojstva do smrti. Ostali osebni dohodki (plače, pokojnine in drugo) bi bili za vrednost UTD nižji. Poznavalci menijo, da bi Slovenija tako preobrazbo finančno zmogla, še posebej, če bi ljudsko vladanje uspelo pomesti z nerazumnim in neracionalnim trošenjem davkoplačevalskega denarja ter spraviti pod pregledni nadzor vsak državni evro. UTD je pomemben kazalec zrelosti neke družbe. Ljudem bi bilo na ta način omogočeno svobodnejše, varnejše in človeka vrednejše življenje. Pomagalo bi jim pri krepitvi samozavesti in lažjega premagovanja težav, ki jim jih prinaša neoliberalna miselnost.
Gospodarstvo in kapital
Prej omenjena temeljna izhodišča bi morala v največji meri veljati za gospodarstvo in kapital. Na prvem mestu smo tu prebivalci te dežele in vse kar se dogaja na teh področjih, mora delovati v dobro skupne države, torej nas vseh. In ker »vsi ljudje vse vedo«, se seveda v tako majhni skupnosti ne more nič skriti. Zato bo o vseh nepravilnostih in nenormalnostih, ki jih počnejo pohlepni posamezniki ali njim podobne združbe takoj vedelo vse ljudstvo in tudi ukrepalo; povedalo bo in zahtevalo, kaj je treba storiti. Država bo še vedno potrebovala in imela javne službe in te bodo morale vsako anomalijo, ki bo v javnosti zaznana, takoj urediti. Na primer: če kjerkoli delavec ne bo dobil plače ob dogovorjenem času zaradi sprijenosti in lakomnosti uprave oziroma delodajalca, bodo morali državni uradniki vseh vrst skočiti iz foteljev, ukrepati in delavca v polni meri zaščititi. In skočiti bodo morali vsakokrat, ko bo kdorkoli potrkal na vrata in potreboval neko državno storitev, mnenje ali pomoč. Šteli se bodo dnevi, ne meseci ali, bognedaj, leta, kdaj je državna služba opravila svoje delo v dobro podjetja, podjetnega začetnika ali »navadnega« državljana. Nesposobneži, neodgovorneži in ljudje brez duhovne kulture in srčnosti pač ne bodo sodili med »služabnike« ljudstva. Izgovarjanje na zakone bo odpadlo, kajti ljudje bomo prek svetov modrecev našo zbirokratizirano zakonodajo temeljito počistili in na vrh odločanja postavili duhovni zakon visokega etičnega ravnanja, poštenosti, pravičnosti, sočutja. To ni utopija, kajti mnoga podjetja pri nas in v svetu že prežema univerzalni duh človeškosti.
V nobenem primeru pa ne bo nikomur dovoljeno pogoltnežem za bagatelo prodajati državnega premoženja, se milijardno zadolževati na skupni račun, z ogromnimi vsotami pokrivati lumparije v bankah in zavoženih podjetjih in bogateti z goljufanjem soljudi, z uničevanjem naše skupne materialne dediščine in naravnega okolja.
Prepričan sem, da česa takega pač ljudstvo na oblasti preprosto ne bo dovolilo.
Okolje
Slovenci smo navezani na svojo domovino in mnogi rodovi so se z dušo in telesom zanjo bojevali in jo ohranjali za svoje potomce. In kaj naj bi sedanje generacije ohranile (vsaj) do leta 2041? Okolje, zemljo v najčisteje ustvarjeni obliki; v naravi ne bo nobenih za življenje škodljivih snovi in človeških industrijskih, tehnoloških »iztrebkov«. Katerokoli užitno rastlino bomo lahko brez skrbi za zdravje odtrgali ter pojedli. Naša, z etičnimi vrednotami prepojena miselnost nas bo usmerjala k ekološkim principom obdelovanja zemlje in pot napredka bo nas in naše tuje goste vodila k najbolj zdravilni zeleni oazi v Evropi. O izrabljanju, izkoriščanju naših voda za pohlepne apetite sploh ne bomo razpravljali, kajti vrednost življenjsko nujne tekočine se ne meri v denarju, in vsakega, še tako »majhnega« onesnaževalca bomo izločili iz naše skupnosti. Da bomo lahko dihali neoporečen zrak, bomo prepovedali prodajo avtomobilov na fosilna goriva (kot bo to po letu 2025 storila Norveška) in tudi vse drugo bomo delali po načelih trajnostnega razvoja; nič več ne bomo gradili betonskih kolosov na rekah, nobenih velikanskih kurišč na premog, nobenih jedrskih central, nobenih okoljsko škodljivih podjetij ... in nič več ne bomo postavljali gromozanskih, neuničljivih »spomenikov« naši sedanji kratki butalski pameti.
Slovenija je dežela prostranih gozdov, rodovitne zemlje, čistih vodnih virov in neizmernih ustvarjalnih in delovnih zmožnosti prebivalstva. »Krajnc! toja zémla je zdráva. Za pridne njé léga najpráva.« je pred več kot dvesto leti upesnil Valentin Vodnik. Kaj nas zdaj ovira, da se sami (v pretežni meri) ne zmoremo prehranjevati, da se z lesom tako slabo preživljamo, da se v polni meri ne zavedamo svojih izrednih turističnih danosti ...? Dokler bo piranski akvarij za prenos zdravljene želvice iz manjšega bazena v večjega potreboval državno birokratsko dovoljenje, toliko časa bomo samo nemočno gledali, kako se nam že tako močno »stergan rokál« še bolj trga in kako bo vse več ljudi čutilo »palco beraško«.
Šolanje ali vseživljenjsko učenje
Mogoče bo mnoge zmotila besedica »ali«. Toda vedeti je treba - prvo in drugo ni eno in isto. Prvo namreč pomeni dolgotrajen pritisk na otroke, mladostnike in je ukalupljeno v delovanje celotnega državnega politikantsko-oblastniškega sistema. Stalno je treba ustvarjati nadzor in mlade nenehno omejevati na poti do svobodne, samostojne, odgovorne, ustvarjalne in duhovno ozaveščene osebnosti. Brez vsakega življenjskega smisla se kopičijo umetno ustvarjene šolske pomembnosti na vseh ravneh otrokovega odraščanja. Tako se duši mladostna razvojna energija in oblikuje neodločne odvisnike, s katerimi potem lahko »politika« in »stroka« manipulirata po mili volji. Mladostno radoživost zapiramo v omejene miselne in fizične prostore in ji ne dovolimo svobodnega potepanja po očarljivih, skrivnosti polnih duhovnih in naravnih poljanah.
Vseživljenjsko učenje, ki se začne že ob rojstvu (če ne veliko prej), pa je nenehen naravni proces, v katerem si otrok razvija svoje sposobnosti, gradi na naravnih danostih in napreduje skladno s svojimi zmožnostmi. Do tretjega, četrtega leta starosti uspe razviti že polovico vseh potrebnih lastnosti za svoje nadaljnje vstopanje v svet samostojnosti in preživetvene spretnosti. Ta čas je odločilen za vse poznejše človekovo dojemanje sebe in sveta. Otrok to doseže - prosim, zamislite se - v domačem okolju, brez državne prisile in novodobnih civilizacijskih šolskih »mehanizmov«, ki mu potem v najlepših mladostnih letih odmerjajo in krojijo življenjsko usodo.
Ves šolski sistem je treba spremeniti v odprta učna središča, ki bodo avtonomno in s pedagoškim zanosom vodila otroke, osvobojene prisile, in odrasle po poti njim potrebnega znanja in veščin. Šele v takšnih učnih središčih se bo lahko razvijalo in širilo vseživljenjsko učenje v pravem pomenu teh besed. Sobivanje, prepletanje in medsebojno oplajanje vseh generacij bo nenehno dvigovalo in bogatilo ravni zavedanja o enosti vsega življenja in nas vodilo v rajsko občutenje enovitega duhovnega in materialnega napredka.
Še vprašanje za dva milijona Slovencev: Ali čutite Slovenijo? (Ali po hlapčevsko: Do you feel Slovenia? Seveda brez »j«.) Pa še kako jo »feelamo«!
***
Vse prispevke smo zbrali v dosjeju, do katerega pridete s klikom na ikono:
Na Delu smo se pred 25. rojstnim dnem slovenske države odločili skupaj z vami usmeriti pogled v prihodnost.
Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje:
»Kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?«
Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.
