Od Žižka k Žižku: kozmopolitski populizem

Andrej Medved: »Slavoj Žižek je dogmatski lacanien, ki ga je treba »nadgraditi« … z Lacanom.«

Objavljeno
07. september 2019 05.00
Posodobljeno
07. september 2019 05.00
Andrej Medved: »Lacanovci, mislim na Žižka, Dolarja, Zupančičevo in pa seveda Sama Tomšiča, ki je gotovo najbolj perspektiven član te družbe, ga mislijo ad lettera, po črki.« Foto: Marko Todorov, Cropix
Andrej Medved, Koper
Andrej Medved, Koper
Lacanovci, mislim na Žižka, Dolarja, Zupančičevo in pa seveda Sama Tomšiča, ki je gotovo najbolj perspektiven član te družbe, ga mislijo ad lettera, po črki. Lacan je genij, ne genij loci, temveč loci genij, ki je premislil celotno filozofsko misel od predsokratikov in Aristotela do Hegla in Heideggra. Njegova misel je »micelična«, spiralna, kot kača, ki grize v lastni rep, a vedno tudi še in že popolna, celostna in celovita: mišljenje brez primere v sodobni antifilozofski misli. A tu, v Sloveniji, ga mislijo »drugače«, povzemajo ga dobesedno, brez bistvenih premikov, brez miselnega dialoga, brez novega nadgrajevanja.

Lacan seveda vsega ni premislil, niti izrekel na ta(k) način, a treba je nadgraditi njegovo misel z logiko, ki je pri-sotna, lastna, svojska prav njegovim rekom. Treba je dopolniti, lacanovsko, njegovo novo, antifilozofijo, jo bistveno raz-prečiti, osvoboditi spon, ki ga še vežejo na Aristotela in Hegla. Ostali – »drugi«, drugo to ne zmore, ker so ujeti v verigo-zanko (le chainenoeud) njegovih nikdar končanih in nikoli dokončanih misli. Z Lacanom za Lacana, torej z njegovimi dokazi – seminarji proti učencem in novodobnim učenikom, ki stopicajo na mestu, ne da bi upali kaj pri Lacanu spremeniti, dodati in zamolčati. Ne da bi »brez« Lacana kaj spoznali. V bistvu širijo in dopolnjujejo njegovo misel, da bi jo v celoti potrdili, brez vsakršne nadgradnje, ki bi se z njim in skozi njega rodila nova misel. Novo v smislu in pomenu po-trditve in raz-širitve sodobnega razmišljujočega míšljenja. Slovenski lacanizem sedi v poreklu Lacanove filozofije, očitna pa je še dvomljivost Žižkovih vsesvetnih populizmov, kot Žižkov »krhki absolut«, njegova negativiteta, entropičnost in manko.

image
Andrej Medved: »Z Lacanom za Lacana, torej z njegovimi dokazi.« Foto Blaž Samec


Slavoj Žižek je dogmatski lacanien, ki ga je treba »nadgraditi« … z Lacanom. Njegova misel je odsev odseva, odsev Lacanove »pozrcaline« iz njegovih seminarjev, spregleda pa njegov objet petit a kot ženski spol, o čemer Mojster piše v Hrbtni strani psihoanalize: objet petit a kot najsubtilnejše Realno, in v Sinthomu: »unča mesa, ki se izvije ven« = klitoris, Borgesov aleph, ki ima v premeru dva do tri centimetre, v katerem so vsa dejanja v isti točki, ne da bi se prekrivala in ne da bi bila »prosojna«, v točki, pomnoženi v neskončnost, točka – stvar, ki je in je bila neskončnost vseh stvari, kjer je središče vsepovsod, oboda pa nikjer. Se pravi globus – nič – vesolje, manj kot nič.

Žižkova filozofija je klasična in klasicistična ideologija neke druge in uveljavljene filozofije, nikakor Lacanova (anti)filozofija, ki povzdiguje matematični zapis ljubezni na osnovi Ding, se pravi Triebe, Wünsche in jouissance. Žižek Lacana noče »nadgraditi«, do-polniti in pre-obrniti v smislu père-version, se pravi logičnega, miselnega in mišljenjskega »obrata«, dosledno mu sledi v njegovih definicijah in stavah. Njegova Eigenschaft: lastnina in lastenje, eigen kot samolastno (pra)postavljanje objekta mu je v resnici »tuje«, čeprav je absolut in stvar-na-sebi, smisel in realno(st) vseh grafemov, vozlov, zank, lacanovskih matemov, tudi in predvsem v Sinthomu samega sinthoma, »svetega Tomaža« (St. Thome) in vse Lacanove filozofije.
SŽ = »genialen«, ko skrije in po/krije »slepo« pego družbenopolitičnega, kulturnega, mišljenjskega ekscesa ... filozofski populizem, ki je – heglovsko – der tote Hund: kot mrtev pes. Ne vednost (Wissen), ampak poznavanje literature, dejstev, zgodovine in filozofije, ki jih SŽ ima za svoje zanke in obrate kot »čist« pozitivizem, ki se vanje (so)govornik ujame v dia=logu, v dia=lektičnem razpravljanju ... v žižkovskih sofizmih.