Otok miru sredi ponorelega sveta
Slovenija je tudi politično trdna; veliki protesti za pravno državo na Prešernovem trgu so minili mirno.
Odpri galerijo
»Slovenija, v kateri je po tridesetih letih samostojnosti veliko ljudi razočaranih, ostaja otok miru sredi ponorelega sveta.« Foto Jože Suhadolnik
Slovenija, v kateri je po tridesetih letih samostojnosti veliko ljudi razočaranih, ostaja otok miru sredi ponorelega sveta, ki ga oblikujejo veliki »državniki«, kot so Trump, Johnson, Erdogan, Orban, Netanjahu in Kim.
Pri nas je drugače. Radi ubogamo vse, kar nam naročijo v Bruslju. Tako smo leta 2013 po naročilih ECB in evropske komisije brez ugovorov prodali banke. Še Hrvate bi za pogledovanje po naši vodi kaznovali tako, kot so Višnjani svojega kozla. S politiki imamo srečo.
Predsednik Pahor je miren, preudaren in zanesljiv gospod, ki nikogar ne razočara in ne deli ljudi na pomembne in manj pomembne; obvlada vse poklice, od dela na cesti in košnje trave do čipkarstva, obiskuje vse, od otrok v vrtcih do japonskega cesarja.
Premier Šarec je bolj razburljive narave. Ker je duhovit človek, mu prav veliko stvari ne gre zameriti; najbolj pri srcu mi je zavrnitev govora pred prazno dvorano v Bruslju, kjer bi mu najbrž ploskala vsaj polovica slovenskih evropskih poslancev, najmanj pri srcu pa mi je prodaja še zadnjih ostankov slovenskega bančništva. Tudi s prenosom dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno se preveč obotavlja. Še bolj bi se, če mu za vrat ne bi neprestano pihala nestrpna Levica. Še sreča, da jo imamo, saj brez nje socialne demokracije sploh ne bi imeli. Slovenija je tudi politično trdna; veliki protesti za pravno državo na Prešernovem trgu so minili mirno in še daleč niso bili podobni protestom v drugih državah, kot sta Čile in Španija.
Mirni otok zdaj razburjata dva »velika« problema: prvi je spor med Sovo in komisijo za nadzor varnostnih služb, drugi pa prepir na ustavnem sodišču. Pri slednjem me je resno zaskrbelo, da sem morda sodniku Jakliču dal priporočilo za študij v ZDA, saj sem kot profesor na pravni fakulteti napisal kar nekaj priporočil. Upam, da ga nisem; tolaži me, da se sodnik Jaklič ukvarja bolj s kazenskimi in ustavnopravnimi problemi kot z ekonomijo. Rešitev prvega spora pa se mi zdi enostavna; v mirni Sloveniji najbrž ne rabimo ne Sove in ne komisije, na katere čelu sta poslanca Mahnič in Tonin. Sova najbrž razkriva vse, kar lahko preberemo v časopisu ali na spletnih straneh Reporterja, če nismo dovolj potrpežljivi, da bi počakali na Delo.
Na mirnem otoku tudi Nata in raznih oklepnih bataljonov z osemkolesniki ne potrebujemo. Kdo le bi nas napadel, saj nam nebo ščitijo Italijani, južno mejo Hrvati, vzhodno pa Madžari, ki so pravi strokovnjaki za žične ograje, ki jih ima najraje poslanec Grims!
Pri nas je drugače. Radi ubogamo vse, kar nam naročijo v Bruslju. Tako smo leta 2013 po naročilih ECB in evropske komisije brez ugovorov prodali banke. Še Hrvate bi za pogledovanje po naši vodi kaznovali tako, kot so Višnjani svojega kozla. S politiki imamo srečo.
Predsednik Pahor je miren, preudaren in zanesljiv gospod, ki nikogar ne razočara in ne deli ljudi na pomembne in manj pomembne; obvlada vse poklice, od dela na cesti in košnje trave do čipkarstva, obiskuje vse, od otrok v vrtcih do japonskega cesarja.
»Premier Šarec je bolj razburljive narave. Ker je duhovit človek, mu prav veliko stvari ne gre zameriti.« Foto Uroš Hočevar
Premier Šarec je bolj razburljive narave. Ker je duhovit človek, mu prav veliko stvari ne gre zameriti; najbolj pri srcu mi je zavrnitev govora pred prazno dvorano v Bruslju, kjer bi mu najbrž ploskala vsaj polovica slovenskih evropskih poslancev, najmanj pri srcu pa mi je prodaja še zadnjih ostankov slovenskega bančništva. Tudi s prenosom dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno se preveč obotavlja. Še bolj bi se, če mu za vrat ne bi neprestano pihala nestrpna Levica. Še sreča, da jo imamo, saj brez nje socialne demokracije sploh ne bi imeli. Slovenija je tudi politično trdna; veliki protesti za pravno državo na Prešernovem trgu so minili mirno in še daleč niso bili podobni protestom v drugih državah, kot sta Čile in Španija.
Mirni otok zdaj razburjata dva »velika« problema: prvi je spor med Sovo in komisijo za nadzor varnostnih služb, drugi pa prepir na ustavnem sodišču. Pri slednjem me je resno zaskrbelo, da sem morda sodniku Jakliču dal priporočilo za študij v ZDA, saj sem kot profesor na pravni fakulteti napisal kar nekaj priporočil. Upam, da ga nisem; tolaži me, da se sodnik Jaklič ukvarja bolj s kazenskimi in ustavnopravnimi problemi kot z ekonomijo. Rešitev prvega spora pa se mi zdi enostavna; v mirni Sloveniji najbrž ne rabimo ne Sove in ne komisije, na katere čelu sta poslanca Mahnič in Tonin. Sova najbrž razkriva vse, kar lahko preberemo v časopisu ali na spletnih straneh Reporterja, če nismo dovolj potrpežljivi, da bi počakali na Delo.
Na mirnem otoku tudi Nata in raznih oklepnih bataljonov z osemkolesniki ne potrebujemo. Kdo le bi nas napadel, saj nam nebo ščitijo Italijani, južno mejo Hrvati, vzhodno pa Madžari, ki so pravi strokovnjaki za žične ograje, ki jih ima najraje poslanec Grims!
