Pišem, pišem pismo belo

To navado imam že od svojega enajstega leta. Gre največ za osebno korespondenco.

Objavljeno
22. avgust 2019 05.00
Posodobljeno
22. avgust 2019 05.00
Ali kupite kdaj računalniški kopirni papir, ovojnico in znamko ter belino popišete na enem ali dveh listih? Foto Uroš Hočevar
Marijana Starc, Postojna
Marijana Starc, Postojna
Dragi zvesti bralci Dela in tisti občasni, še kdaj napišete kakšno pismo ročno? Kupite računalniški kopirni papir, ovojnico in znamko ter belino popišete na enem ali dveh listih? Morda pa na treh ali celo štirih, kot jih moja koprska prijateljica Vesna? Ga zalepite in pismo odnesete do prvega nabiralnika?

To navado imam že od svojega enajstega leta. Preselila sem se takrat v drug kraj in prijateljica mi je napisala tole: Zdaj sva tako oddaljeni, zakaj mi vsaj ne pišeš? To lepo navado sem ohranila vse do današnjih dni. Še kadar sem hodila na izlete, sem se oglašala. Drugi so zavili v gostilno, jaz pa na klopco pred njo in pisala. Nekoč me zbode kolegica. Začne takole: »Pišem, pišem pismo belo …« In jaz jo dopolnim: »… da pri nas doma bo bolj veselo.«

image
Gre največ za osebno korespondenco, le sem ter tja se vmes vštuli kako poslovno pismo. Foto Dejan Javornik


Gre največ za osebno korespondenco, le sem ter tja se vmes vštuli kako poslovno pismo. Toda, kje zadaj sem že pustila čase, ko sem napisala vsak dan eno pismo? Nikoli si nisem kot Miklošič dopisovala s šestdesetimi ljudmi, toda imela sem res veliko dopisovalk. Z leti se je njihovo število zmanjšalo in spodaj naštetih razlogov, razhodov ali smrti, žal.

Zdaj so bolj v modi sodobnejša komunikacijska sredstva, kot so telefoni, sms-ji, e-pošta in še kaj podobnega. In se je treba prilagajati. Že pred desetletjem mi je upokojena učiteljica potožila: »Tako rada pišem, pa mi rečejo, naj raje pokličem. Ali ni lepše dobiti klasičnega pisma, črno na belem napisanega? Človek izlije vanj vso svojo dušo. Naslovnik pa pismo prebere, ko mu to ustreza, in bere lahko večkrat. Za telefon človek ni vedno razpoložen in tako se zgodi, da se mu izmuzne bistvo povedanega.«

Saj, v tem je kleč. Hranim skoraj vsa pisma, ki sem jih prejemala po odhodu iz Ljubljane, in fotografiram vse na omari nalepljene razglednice od leta 1982. Čemu? Da bom spomin urila z branjem in ogledi na starost, če jo bom seveda dočakala. Za zdaj se počutim še mladostno razigrana, polna izletov in pohodov. Sem relativno še dovolj zdrava in premična za take podvige. Naj čim dlje ostane tako!