»Pogrešam dolga pisma, napisana na roko«
Zdaj tudi sama mislim podobno kot gospe, ki so mi pripovedovale, da se jih želijo prijatelji »odkrižati« po telefonu.
Odpri galerijo
FOTO Jože Suhadolnik
Da ljudje ne moremo biti enako pismeni na vseh področjih, je razumljivo. Nekateri bralci imajo težave že z branjem, kaj šele s pisanjem. Mislim, da so lepopisni krožki namenjeni prav pozabljenemu spominu. Pustimo izgovore, kot so: ne vidim brati, pozabil sem očala doma, črke so premajhne ...
Poseben problem predstavljajo tehnična besedila. Človek po petdesetem jih mora brati po delih, da mu postanejo razumljiva, ali pa mora na pomoč poklicati bolj veščega od sebe. Včasih gre za slab prevod, ki ga živ krst ne razume. Kako težko je včasih izpolniti kak formular! In ko to naredi nekdo drug namesto nas, je storitev pogosto plačljiva. Znanstvena dela so kar zadeva razumevanje dostopna večinoma samo visoko izobraženim.
Poznam pa še »nepismenost« druge vrste. Ko sem bila pri svojih štiridesetih, mi je kakšna starejša gospa večkrat potožila, da se je vsi želijo »odkrižati« po telefonu, ona pa da bi raje brala pisma, ker dlje ostanejo v spominu. Pa sem si mislila, da je njen socialni krog pač prešibek, kajti sama sem takrat prejemala tudi po osem pisem na dan. Nekatera so bila dolga celo po osem strani, torej sem imela branja in odpisovanja v izobilju. Zelo sem uživala v tisti korespondenci. Tako je bilo še pred desetletjem.
Kaj pa zdaj? Vse manj pisem se vsipa v moj predalčnik in le še redko katero je tako »zgovorno«, da bi se razpisalo na osmih straneh. Nekaj časa mi to ni šlo v glavo in sem kar pisala, pisala še naprej, ne da bi prejemala odgovore. In na koncu me je izučilo: Narod postaja vse manj »pismen«! Lastnoročno pisanje je spodrinila elektronska pošta in kratka, krajša in najkrajša sms-sporočila.
Posledično je vse manj možganskih zavojev, inovativnosti, radovednosti, socialnih navezanosti ... Vse bolj živimo drug mimo drugega. Kam hitimo? Ni več časa za tovrstne užitke in drobne radosti vsakdana, kot sta pisanje in branje pisem? Se res vse peha samo še za denar in za svoje blagostanje? Postaja človek vedno večji egoist?
Zdaj tudi sama mislim podobno kot gospe pred desetletji, ki so mi pripovedovale, da se jih želijo prijatelji »odkrižati« po telefonu. Tudi jaz bi rada prebirala dolga pisma svojih prijateljev in jih shranjevala v mapo, da bi mi še dolgo ostala v spominu.
Poseben problem predstavljajo tehnična besedila. Človek po petdesetem jih mora brati po delih, da mu postanejo razumljiva, ali pa mora na pomoč poklicati bolj veščega od sebe. Včasih gre za slab prevod, ki ga živ krst ne razume. Kako težko je včasih izpolniti kak formular! In ko to naredi nekdo drug namesto nas, je storitev pogosto plačljiva. Znanstvena dela so kar zadeva razumevanje dostopna večinoma samo visoko izobraženim.
Poznam pa še »nepismenost« druge vrste. Ko sem bila pri svojih štiridesetih, mi je kakšna starejša gospa večkrat potožila, da se je vsi želijo »odkrižati« po telefonu, ona pa da bi raje brala pisma, ker dlje ostanejo v spominu. Pa sem si mislila, da je njen socialni krog pač prešibek, kajti sama sem takrat prejemala tudi po osem pisem na dan. Nekatera so bila dolga celo po osem strani, torej sem imela branja in odpisovanja v izobilju. Zelo sem uživala v tisti korespondenci. Tako je bilo še pred desetletjem.
Kaj pa zdaj? Vse manj pisem se vsipa v moj predalčnik in le še redko katero je tako »zgovorno«, da bi se razpisalo na osmih straneh. Nekaj časa mi to ni šlo v glavo in sem kar pisala, pisala še naprej, ne da bi prejemala odgovore. In na koncu me je izučilo: Narod postaja vse manj »pismen«! Lastnoročno pisanje je spodrinila elektronska pošta in kratka, krajša in najkrajša sms-sporočila.
Posledično je vse manj možganskih zavojev, inovativnosti, radovednosti, socialnih navezanosti ... Vse bolj živimo drug mimo drugega. Kam hitimo? Ni več časa za tovrstne užitke in drobne radosti vsakdana, kot sta pisanje in branje pisem? Se res vse peha samo še za denar in za svoje blagostanje? Postaja človek vedno večji egoist?
Zdaj tudi sama mislim podobno kot gospe pred desetletji, ki so mi pripovedovale, da se jih želijo prijatelji »odkrižati« po telefonu. Tudi jaz bi rada prebirala dolga pisma svojih prijateljev in jih shranjevala v mapo, da bi mi še dolgo ostala v spominu.
