Pomisleki glede metodologije raziskave o razširjenosti covida-19
Moj pomislek zadeva velik osip vzorca. Tudi zmanjšani vzorec bi bil dovolj velik, če ne bi bil pristranski.
Odpri galerijo
Moj pomislek zadeva velik osip vzorca, zaradi katerega prvotni, po vseh zagotovilih pravilno izbrani slučajnostni, reprezentativni vzorec na koncu ni bil več ne slučajnosten ne reprezentativen. Foto Reuters
Zelo nerad izrazim pomisleke ob nacionalni raziskavi covida-19, v katero je bilo vloženega veliko truda velikega števila sodelavcev v izrednih razmerah. Bila je opravljena izredno hitro na velikem številu ljudi in je glede tega gotovo zgled raziskovalnega poleta in dobre organizacije. Njen izid je verjetno sorazmerno točna ocena prekuženosti populacije kot pomembnega parametra za nadaljnje usmerjanje epidemioloških ukrepov. Kljub temu mi vest znanstvenika- metodologa ne pusti molčati.
Moj pomislek zadeva velik osip vzorca, zaradi katerega prvotni, po vseh zagotovilih pravilno izbrani slučajnostni, reprezentativni vzorec na koncu ni bil več ne slučajnosten ne reprezentativen. Če povzamem medijska poročila, je slika naslednja: Iz populacije dveh milijonov državljanov je bil izbran reprezentativen vzorec 3000 oseb. Od teh se je vabilu odzvalo 1368 oseb, ostali pa se niso odzvali (1146), so sodelovanje zavrnili (448), ali pa jih na danih naslovih niso našli (38). Upoštevanih je bilo 46,4 odstotka oseb iz vzorca, izpadlo je 53,6 odstotka vabljenih. To pomeni, da je prišlo do velikega osipa prvotnega reprezentativnega vzorca. Prvotni vzorec se je spremenil iz slučajnostnega v samoizbrani pristranski vzorec.
Tak osip je za tovrstne raziskave, ki sledijo vzorcu poštne ankete (obveščanje po pošti in prostovoljni odziv), po vseh podatkih v literaturi (učbenikih) pričakovan. Pričakuje se, da bo pri poštnem vabilu, naslovljenem na vzorec splošne populacije, ne kake posebne, povezane z ustanovo, ki izvaja anketo, osip polovičen. Zato so v takih raziskavah predvideni preprečevalni in popravljalni ukrepi, ki omogočajo vsaj oceno pristranskosti takega vzorca, če pristranskosti že ne morejo odpraviti.
Težava ni v zmanjšani velikosti vzorca glede na predvideno velikost. Tudi zmanjšani vzorec bi bil dovolj velik, če ne bi bil pristranski. Težava je v verjetnosti, da se tisti ljudje, ki so se vabilu odzvali, razlikujejo od tistih, ki se niso, po značilnostih, ki so pomembne za izid raziskave. Treba bi bilo pridobiti za sodelovanje čim več tistih, ki so bili pravilno, slučajnostno, izbrani v vzorec, ne zato, da bi bil vzorec večji, ampak da bi bil bolj reprezentativen. Običajno vodi tak osip do precenjenih ali podcenjenih vrednosti ključnih spremenljivk, v našem primeru prekuženosti.
Po katerih značilnostih bi se lahko razlikovali tisti, ki so sodelovali v raziskavi, od tistih, ki se niso odzvali vabilu? Ali je možno, da so bili eni bolj verjetno izpostavljeni okužbi zaradi tveganega vedenja in zadrževanja v okoliščinah, kjer so bili izpostavljeni okužbi, kot drugi?
Dosedanji podatki o obolevnosti so pokazali, da je obolevnost nižja na Primorskem, pri mlajših in pri ženskah. Je mogoče taka razlika tudi glede izpostavljenosti okužbi in prekuženosti? So raziskovalci preverili ujemanje strukture končnega »vzorca« s strukturo populacije?
Domnevam, da so se odzvali ljudje, ki imajo bolj izrazit občutek dolžnosti in solidarnosti ali večjo željo po tem, da bi ugotovili, če so (bili) morda okuženi; in tisti, ki so si želeli pridobiti prednostno obravnavo v primeru potrebe. Morda je večja skrbnost povezana z večjo previdnostjo in manjšo izpostavljenostjo, kar bi dalo na koncu manjšo prekuženost. Po drugi strani je manjša verjetnost, da se bodo odzvali ljudje, ki so manj skrbni, katerim je vse to nepotrebna »panika« in ki veselo živijo svobodno dalje in se izpostavljajo okužbi. Morda je med njimi več prekuženih. Če je tako, je dobljena ocena odstotka prekuženosti prenizka zaradi neudeležbe večjega števila bolj izpostavljenih in torej prekuženih.
To so domneve. Hočem povedati, kaj pomeni osip prvotno reprezentativnega vzorca. Pomeni previsoko udeležbo ene vrste ljudi v končnem vzorcu. Na srečo v danem primeru na vsaki strani ne prevladuje le ena značilnost, ampak tudi njej nasprotne, tako da se vplivi več znakov morda izničujejo. To pomeni, da je izid lahko točen, čeprav je postopek napačen. Upajmo, da je v tej raziskavi sreča uredila tako.
Od raziskovalcev bi vsekakor pričakoval, da bi osip priznali kot tak, kot metodološki problem, in ga primerno interpretirali, saj bi lahko samo s tem priznanjem omogočili popravo ocen v nadaljevanju raziskave. Tako pa slišim samo, da je raziskava – svetovna.
Moj pomislek zadeva velik osip vzorca, zaradi katerega prvotni, po vseh zagotovilih pravilno izbrani slučajnostni, reprezentativni vzorec na koncu ni bil več ne slučajnosten ne reprezentativen. Če povzamem medijska poročila, je slika naslednja: Iz populacije dveh milijonov državljanov je bil izbran reprezentativen vzorec 3000 oseb. Od teh se je vabilu odzvalo 1368 oseb, ostali pa se niso odzvali (1146), so sodelovanje zavrnili (448), ali pa jih na danih naslovih niso našli (38). Upoštevanih je bilo 46,4 odstotka oseb iz vzorca, izpadlo je 53,6 odstotka vabljenih. To pomeni, da je prišlo do velikega osipa prvotnega reprezentativnega vzorca. Prvotni vzorec se je spremenil iz slučajnostnega v samoizbrani pristranski vzorec.
Tak osip je za tovrstne raziskave, ki sledijo vzorcu poštne ankete (obveščanje po pošti in prostovoljni odziv), po vseh podatkih v literaturi (učbenikih) pričakovan. Pričakuje se, da bo pri poštnem vabilu, naslovljenem na vzorec splošne populacije, ne kake posebne, povezane z ustanovo, ki izvaja anketo, osip polovičen. Zato so v takih raziskavah predvideni preprečevalni in popravljalni ukrepi, ki omogočajo vsaj oceno pristranskosti takega vzorca, če pristranskosti že ne morejo odpraviti.
Težava ni v zmanjšani velikosti vzorca glede na predvideno velikost. Tudi zmanjšani vzorec bi bil dovolj velik, če ne bi bil pristranski. Težava je v verjetnosti, da se tisti ljudje, ki so se vabilu odzvali, razlikujejo od tistih, ki se niso, po značilnostih, ki so pomembne za izid raziskave. Treba bi bilo pridobiti za sodelovanje čim več tistih, ki so bili pravilno, slučajnostno, izbrani v vzorec, ne zato, da bi bil vzorec večji, ampak da bi bil bolj reprezentativen. Običajno vodi tak osip do precenjenih ali podcenjenih vrednosti ključnih spremenljivk, v našem primeru prekuženosti.
Po katerih značilnostih bi se lahko razlikovali tisti, ki so sodelovali v raziskavi, od tistih, ki se niso odzvali vabilu? Foto Reuters
Po katerih značilnostih bi se lahko razlikovali tisti, ki so sodelovali v raziskavi, od tistih, ki se niso odzvali vabilu? Ali je možno, da so bili eni bolj verjetno izpostavljeni okužbi zaradi tveganega vedenja in zadrževanja v okoliščinah, kjer so bili izpostavljeni okužbi, kot drugi?
Dosedanji podatki o obolevnosti so pokazali, da je obolevnost nižja na Primorskem, pri mlajših in pri ženskah. Je mogoče taka razlika tudi glede izpostavljenosti okužbi in prekuženosti? So raziskovalci preverili ujemanje strukture končnega »vzorca« s strukturo populacije?
Domnevam, da so se odzvali ljudje, ki imajo bolj izrazit občutek dolžnosti in solidarnosti ali večjo željo po tem, da bi ugotovili, če so (bili) morda okuženi; in tisti, ki so si želeli pridobiti prednostno obravnavo v primeru potrebe. Morda je večja skrbnost povezana z večjo previdnostjo in manjšo izpostavljenostjo, kar bi dalo na koncu manjšo prekuženost. Po drugi strani je manjša verjetnost, da se bodo odzvali ljudje, ki so manj skrbni, katerim je vse to nepotrebna »panika« in ki veselo živijo svobodno dalje in se izpostavljajo okužbi. Morda je med njimi več prekuženih. Če je tako, je dobljena ocena odstotka prekuženosti prenizka zaradi neudeležbe večjega števila bolj izpostavljenih in torej prekuženih.
To so domneve. Hočem povedati, kaj pomeni osip prvotno reprezentativnega vzorca. Pomeni previsoko udeležbo ene vrste ljudi v končnem vzorcu. Na srečo v danem primeru na vsaki strani ne prevladuje le ena značilnost, ampak tudi njej nasprotne, tako da se vplivi več znakov morda izničujejo. To pomeni, da je izid lahko točen, čeprav je postopek napačen. Upajmo, da je v tej raziskavi sreča uredila tako.
Od raziskovalcev bi vsekakor pričakoval, da bi osip priznali kot tak, kot metodološki problem, in ga primerno interpretirali, saj bi lahko samo s tem priznanjem omogočili popravo ocen v nadaljevanju raziskave. Tako pa slišim samo, da je raziskava – svetovna.
