Pred svetovnim dnevom knjig za otroke
Včasih otroci v bolnišnici skorajda niso imeli druge zabave kot igrače ali knjige, toda radi so brali.
Odpri galerijo
Otroku ponudite knjigo, ki jo bo zmogel prebrati. FOTO Jure Eržen
Svoje razmišljanje namenjam mednarodnemu dnevu knjig za otroke, ki bo jutri, 2. aprila.
Že res, da včasih otroci v bolnišnici skorajda niso imeli druge zabave kot igrače ali knjige, toda radi so brali. Kaj pa? Zvečine tanke knjige Franceta Bevka, Leopolda Suhodolčana, kasneje Slavka Pregla ali Svetlane Makarovič in še kake pravljice. Lepo so znali obnoviti prebrano in s tem je bil po moje dosežen tedanji bralni namen za tako mlado populacijo.
Kaj pa sedaj? Že nižješolci tekmujejo s knjigami, dolgimi 141 strani! Ljudje božji, bi rekli v starih časih, kdo je še kaj takega videl? In to ni ena sama knjiga, temveč več na leto. Kot bi šola hotela branje priskutiti tej mladini, tako se obnaša! Bila sem mlada učiteljica v bolnišnični šoli in sem hotela spraviti učenčevo znanje na višjo raven, a mi je neki zdravnik omenil, naj ne bodo moje razlage tako »učene«, ker jih otroci ne razumejo. In razlage sem jim prilagodila.
Še me je, potem ko sem postala profesorica v srednji šoli, kdaj zaneslo, da sem od otrok zahtevala več, kot so zmogli. Pa so me kolegice brž postavile na realna tla, češ, v enolitrsko steklenico ne moreš vliti dveh litrov znanja. In če sem kdaj kaj »preučeno« razložila, so me dijaki takoj opomnili, povedali so preprosto in v pravi ljubljanščini: »K'r neki.« Pa smo strgali list, doma sem skopirala lažjo različico in to so potem nalepili v zvezke. Napaka je bila odpravljena.
Kaj pa danes? Si pri vseh tožbah in pritožbah na šolo nihče ne upa povzdigniti glasu tam, kjer bi bilo to potrebno? Še sama, ki sem skoz življenje prebrala po službeni dolžnosti ali za zabavo po dve knjigi tedensko, ne jemljem rada v roko »debele« knjige. Prejšnja je imela 522 strani. Ker so bralci roman tako hvalili, sem si mislila, da ga bom v celoti prebrala, čeprav nisem ljubiteljica obsežnih zapiskov. Začudilo me je, da je prejšnji bralec prebral samo tretjino knjige. To je pri novi izdaji pač opazno. A sama nisem prišla kaj prida dlje. Pa ne da bi bil roman nemikaven, a stvari so se začele vleči in ponavljati, kar pa ne pritegne.
Ali pa je bil dejansko »predebel« za možgane, ki so sposobni – vsem novodobnim drugačnim dognanjem navkljub – vsrkati le določeno količino »snovi« v določenem času? Še več. Ker gre za trilogijo, me je debelina knjig odvrnila od nadaljnjega branja, čeprav gre za nobelovca in opisovanje za Evropejko popolnoma novega, neznanega in zelo mikavnega, čeprav krutega sveta Afričank.
Že res, da včasih otroci v bolnišnici skorajda niso imeli druge zabave kot igrače ali knjige, toda radi so brali. Kaj pa? Zvečine tanke knjige Franceta Bevka, Leopolda Suhodolčana, kasneje Slavka Pregla ali Svetlane Makarovič in še kake pravljice. Lepo so znali obnoviti prebrano in s tem je bil po moje dosežen tedanji bralni namen za tako mlado populacijo.
Kaj pa sedaj? Že nižješolci tekmujejo s knjigami, dolgimi 141 strani! Ljudje božji, bi rekli v starih časih, kdo je še kaj takega videl? In to ni ena sama knjiga, temveč več na leto. Kot bi šola hotela branje priskutiti tej mladini, tako se obnaša! Bila sem mlada učiteljica v bolnišnični šoli in sem hotela spraviti učenčevo znanje na višjo raven, a mi je neki zdravnik omenil, naj ne bodo moje razlage tako »učene«, ker jih otroci ne razumejo. In razlage sem jim prilagodila.
Danes je na izbiro veliko knjig za vse vrste bralcev. FOTO Joe Suhadolnik
Še me je, potem ko sem postala profesorica v srednji šoli, kdaj zaneslo, da sem od otrok zahtevala več, kot so zmogli. Pa so me kolegice brž postavile na realna tla, češ, v enolitrsko steklenico ne moreš vliti dveh litrov znanja. In če sem kdaj kaj »preučeno« razložila, so me dijaki takoj opomnili, povedali so preprosto in v pravi ljubljanščini: »K'r neki.« Pa smo strgali list, doma sem skopirala lažjo različico in to so potem nalepili v zvezke. Napaka je bila odpravljena.
Kaj pa danes? Si pri vseh tožbah in pritožbah na šolo nihče ne upa povzdigniti glasu tam, kjer bi bilo to potrebno? Še sama, ki sem skoz življenje prebrala po službeni dolžnosti ali za zabavo po dve knjigi tedensko, ne jemljem rada v roko »debele« knjige. Prejšnja je imela 522 strani. Ker so bralci roman tako hvalili, sem si mislila, da ga bom v celoti prebrala, čeprav nisem ljubiteljica obsežnih zapiskov. Začudilo me je, da je prejšnji bralec prebral samo tretjino knjige. To je pri novi izdaji pač opazno. A sama nisem prišla kaj prida dlje. Pa ne da bi bil roman nemikaven, a stvari so se začele vleči in ponavljati, kar pa ne pritegne.
Ali pa je bil dejansko »predebel« za možgane, ki so sposobni – vsem novodobnim drugačnim dognanjem navkljub – vsrkati le določeno količino »snovi« v določenem času? Še več. Ker gre za trilogijo, me je debelina knjig odvrnila od nadaljnjega branja, čeprav gre za nobelovca in opisovanje za Evropejko popolnoma novega, neznanega in zelo mikavnega, čeprav krutega sveta Afričank.
Se jih spomnite? Fotodokumentacija Dela
