Priključitev ali vrnitev Primorske?
»Priključitev« (aneksija) Primorske k matici ni primeren termin! Priključiš lahko samo nekaj, kar ni tvoje, »tujerodno«.
Odpri galerijo
Spomenka Hribar: »Priključitev« (aneksija) Primorske k matici ni primeren termin! Foto Blaž Samec
Vsa čast partizanskemu boju in na njegovi podlagi odločitvi Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte slovenskega naroda z dne 16. septembra 1943 o »priključitvi« slovenskega dela Primorske Sloveniji oziroma Jugoslaviji! V Sobotni prilogi sta v rubriki Prejeli smo svoje mnenje o tem izrazila dva avtorja: g. Miloš Lozič vztraja pri terminu »priključitev«, g. Martin Ivanič ga problematizira, primernejši se mu zdi termin »združitev«, oba pa zavračata zdaj uzakonjeni termin: »vrnitev« (Primorske k matici).
Zakaj ne praznik vrnitve Primorske k matici? Ivaničevo zavračanje je relevantno: pri prevarantskih Italijanih bi lahko taka dikcija spodbudila mnenje, da tudi Slovenci nismo nič boljši (…), pri Italijanih je vse možno. »Vrnitev« k matični domovini pa zavrača z argumentom: »Če je bila Primorska leta 1947 vrnjena k domovini, je morala biti dve desetletji prej odtrgana od domovine. Grobo rečeno je bila Primorska odtrgana od avstrijskega cesarstva.« To je res zelo grobo rečeno! Avstrijsko cesarstvo nikoli ni bila slovenska domovina! Ne zato, ker je ne bi marali, ampak zato, ker domovina ni država oziroma države ne moremo enačiti z domovino! Domovina je eksistencialna, bitna opredelitev nekega naroda, njegovo ozemlje pa je njegov izvirni habitus! Vemo, v svojem srcu vemo, kaj je domovina. Še posebej vemo, ko smo daleč od nje (izseljenci), ali nam je kratena, ali smo odtrgani od habitusa ... Na tem mestu ni prostora za natančnejšo razlago, kaj je domovina – tisti, ki je poslušal izvajanje pesmi Rož, Podjuna, Zila, ki jo je ob spremljavi zbora in orkestra kranjske gimnazije nepozabno, občuteno zapela Ernestina Jošt, bo vedel, kako mislim in čutim domovino. Je pa z eksistencialnimi čustvi in termini treba biti pazljiv: če jih razumeš kot direktno politične, je ideologija Blut und Boden zelo hitro tukaj!
»Priključitev« (aneksija) Primorske k matici ni primeren termin! Priključiš lahko samo nekaj, kar ni tvoje, »tujerodno«. Mussolini je priključil ne le Primorsko, temveč celotno ti. Ljubljansko pokrajino Italiji. Priključil! Primorska pa je izvirno slovensko ozemlje, slovenski habitus. Če bi vztrajali pri terminu »priključitev«, bi to pomenilo: priključitev izvirnega slovenskega ozemlja k izvirnemu slovenskemu ozemlju. Nesmiselna tavtologija! Kar je izvirno, ne morem priključiti k izvirnemu. Vsaj iz te vsebinske razlage je razvidna neprimernost termina »priključitev«.
Tudi združitev« (Ivanič) se mi v primeru Primorske ne zdi primerna, ker je v podtonu »združitve« nekakšno implicitno priznanje, kakor da gre za dve domovini, ki ju je treba »združiti«. Država in domovina se ne pokrivata vedno, nista na isti ravni. (Slovenska) domovina je ena, nam vsem dodeljena, zato je treba nekoč odvzeto vrniti na svoje mesto! Primorsko je treba vrniti matici, Primorska je del srca matice! Nikoli ni bila izključena iz domovine!
Ne vem, zakaj je bilo treba popravljati oznako iz »vrniti« nazaj v »priključitev«!? Zato, ker je bila sprejeta v času Janševe vlade? (Kdaj se bomo naučili, da je čisto vseeno, kdo kaj predlaga, da le zdrži etično merilo in je v korist nacije?) Najbrž pa le zato, da se ne bi izgubila zasluga NOB za vrnitev Primorske matici, pri čemer vztraja tudi Miloš Lazič. Ta zasluga je zgodovinska, lahko jo zanikaš, izbrisati je ne more nihče! Je pa tudi res, da ni absolutna: uresničila se ni na vrhovnem plenumu Osvobodilne fronte septembra 1943, ki je proglasil »priključitev« slovenskega Primorja »svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji« – ko ne ene ne druge dejansko še ni bilo. »Priključena« je bila leta 1947 po volji zaveznikov v II. svetovni vojni – pravzaprav istih, ki so nam jo nekoč tudi odvzeli in jo poklonili Italijanom! Prav je, da so to krivico popravili – seveda, pa brez narodnoosvobodilnega boja tega ne bi mogli in ne bi storili. Če bi – hipotetično – na slovenskem ozemlju zmagala domobranska, Hitlerju zaprisežena vojska, ne bi bilo ne s priključitvijo ne z vrnitvijo nič. Vztrajanje pri prvotnem (tedaj ne dovolj premišljenem) izrazu »priključitev« pa je ideološko, apologetsko vztrajanje pri Zaslugah: Oblast, sploh pa Partija se nikoli ne moti; kar enkrat reče, je Zakon za vse čase!
Problem je morda navajenost Primorcev na termin »priključitev«. A dvomim o tem, da ne bi sprejeli termina »vrnitev«, ki je vsebinsko primernejši. In splošno je znano, da je zgodovinopisje veda, ki ne konzervira, ampak neprestano raziskuje, išče stvarem in dogodkom primernejša imena in pomene, ki se razkrijejo s časovne distance. Med vojno pa ni bilo ne časa ne možnosti poglabljanja v pomen posameznih terminov, na kar je opozoril tudi Ivanič.
Poslanci pozicije imajo še eno priložnost. Upam, da jo bodo izkoristili za natančnejši premislek in bodo ob ponovnem glasovanju termin »vrnitev« Primorske dopustili tako, kot je v zakonu iz leta 2004!
Zakaj ne praznik vrnitve Primorske k matici? Ivaničevo zavračanje je relevantno: pri prevarantskih Italijanih bi lahko taka dikcija spodbudila mnenje, da tudi Slovenci nismo nič boljši (…), pri Italijanih je vse možno. »Vrnitev« k matični domovini pa zavrača z argumentom: »Če je bila Primorska leta 1947 vrnjena k domovini, je morala biti dve desetletji prej odtrgana od domovine. Grobo rečeno je bila Primorska odtrgana od avstrijskega cesarstva.« To je res zelo grobo rečeno! Avstrijsko cesarstvo nikoli ni bila slovenska domovina! Ne zato, ker je ne bi marali, ampak zato, ker domovina ni država oziroma države ne moremo enačiti z domovino! Domovina je eksistencialna, bitna opredelitev nekega naroda, njegovo ozemlje pa je njegov izvirni habitus! Vemo, v svojem srcu vemo, kaj je domovina. Še posebej vemo, ko smo daleč od nje (izseljenci), ali nam je kratena, ali smo odtrgani od habitusa ... Na tem mestu ni prostora za natančnejšo razlago, kaj je domovina – tisti, ki je poslušal izvajanje pesmi Rož, Podjuna, Zila, ki jo je ob spremljavi zbora in orkestra kranjske gimnazije nepozabno, občuteno zapela Ernestina Jošt, bo vedel, kako mislim in čutim domovino. Je pa z eksistencialnimi čustvi in termini treba biti pazljiv: če jih razumeš kot direktno politične, je ideologija Blut und Boden zelo hitro tukaj!
Proslava ob dnevu priključitve Primorske na Cerjaku, kjer stoji Pomnik braniteljem slovenske zemlje. Fotodokumentacija Dela
»Priključitev« (aneksija) Primorske k matici ni primeren termin! Priključiš lahko samo nekaj, kar ni tvoje, »tujerodno«. Mussolini je priključil ne le Primorsko, temveč celotno ti. Ljubljansko pokrajino Italiji. Priključil! Primorska pa je izvirno slovensko ozemlje, slovenski habitus. Če bi vztrajali pri terminu »priključitev«, bi to pomenilo: priključitev izvirnega slovenskega ozemlja k izvirnemu slovenskemu ozemlju. Nesmiselna tavtologija! Kar je izvirno, ne morem priključiti k izvirnemu. Vsaj iz te vsebinske razlage je razvidna neprimernost termina »priključitev«.
Tudi združitev« (Ivanič) se mi v primeru Primorske ne zdi primerna, ker je v podtonu »združitve« nekakšno implicitno priznanje, kakor da gre za dve domovini, ki ju je treba »združiti«. Država in domovina se ne pokrivata vedno, nista na isti ravni. (Slovenska) domovina je ena, nam vsem dodeljena, zato je treba nekoč odvzeto vrniti na svoje mesto! Primorsko je treba vrniti matici, Primorska je del srca matice! Nikoli ni bila izključena iz domovine!
Ne vem, zakaj je bilo treba popravljati oznako iz »vrniti« nazaj v »priključitev«!? Zato, ker je bila sprejeta v času Janševe vlade? (Kdaj se bomo naučili, da je čisto vseeno, kdo kaj predlaga, da le zdrži etično merilo in je v korist nacije?) Najbrž pa le zato, da se ne bi izgubila zasluga NOB za vrnitev Primorske matici, pri čemer vztraja tudi Miloš Lazič. Ta zasluga je zgodovinska, lahko jo zanikaš, izbrisati je ne more nihče! Je pa tudi res, da ni absolutna: uresničila se ni na vrhovnem plenumu Osvobodilne fronte septembra 1943, ki je proglasil »priključitev« slovenskega Primorja »svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji« – ko ne ene ne druge dejansko še ni bilo. »Priključena« je bila leta 1947 po volji zaveznikov v II. svetovni vojni – pravzaprav istih, ki so nam jo nekoč tudi odvzeli in jo poklonili Italijanom! Prav je, da so to krivico popravili – seveda, pa brez narodnoosvobodilnega boja tega ne bi mogli in ne bi storili. Če bi – hipotetično – na slovenskem ozemlju zmagala domobranska, Hitlerju zaprisežena vojska, ne bi bilo ne s priključitvijo ne z vrnitvijo nič. Vztrajanje pri prvotnem (tedaj ne dovolj premišljenem) izrazu »priključitev« pa je ideološko, apologetsko vztrajanje pri Zaslugah: Oblast, sploh pa Partija se nikoli ne moti; kar enkrat reče, je Zakon za vse čase!
Poslanci pozicije imajo še eno priložnost, da razmislijo o poimenovanju praznika, piše spomenka Hribar: Upam, da bodo dopustili »vrnitev« Primorske. Foto Leon Vidic
Problem je morda navajenost Primorcev na termin »priključitev«. A dvomim o tem, da ne bi sprejeli termina »vrnitev«, ki je vsebinsko primernejši. In splošno je znano, da je zgodovinopisje veda, ki ne konzervira, ampak neprestano raziskuje, išče stvarem in dogodkom primernejša imena in pomene, ki se razkrijejo s časovne distance. Med vojno pa ni bilo ne časa ne možnosti poglabljanja v pomen posameznih terminov, na kar je opozoril tudi Ivanič.
Poslanci pozicije imajo še eno priložnost. Upam, da jo bodo izkoristili za natančnejši premislek in bodo ob ponovnem glasovanju termin »vrnitev« Primorske dopustili tako, kot je v zakonu iz leta 2004!
