Prosim za pojasnilo v preprostem kmečkem jeziku
Sem že v letih. Marsikaj sem doživel, marsikaj sem slišal. Kaj me proti koncu življenja muči?
Odpri galerijo
Morda za nekatere dementen in ne razumem, me pa muči vprašanje: je to, kar živimo, demokracija ali družbeno sprejeta legalizacija kriminala? Foto Reuters
Sem že v letih. Marsikaj sem doživel, marsikaj sem slišal. O časih avstro-ogrske »ječe narodov« mi je pripovedovala pokojna babica (klicali smo jo Babuška). Pripovedovala mi je o Deduški (tako so klicali dedka, sam ga nisem spoznal, srečanje je preprečila vojna), ki je bil zaveden Slovenec.
Sam sem doživel Kraljevino Jugoslavijo, čas vojne in čas povojne Jugoslavije.
Kaj me proti koncu življenja muči?
Moj dedek je bil v »ječi narodov« vlakovodja. Ko se je poročil z Babuško, je ta pustila službo in kot mati in gospodinja skrbela za družino, ki je štela šest otrok. Vseh šest jih je doštudiralo, tri tete so končale učiteljišče, bile so učiteljice. Mama, Helena Us, je končala univerzitetni študij biologije, bila je profesorica, je avtorica knjige, ki jo še danes cenijo – Geologija in mineralogija. Stric Bogdan je bil inženir kemije, stric Marjan pa znani pianist Marjan Lipovšek. Za vse je skrbel samo dedek s plačo vlakovodje. Življenje ni bilo razkošno, vendar kot običajna mestna družina, družina v pravem pomenu besede, ko so starši še imeli čas za otroke, kakega silnega pomanjkanja niso čutili.
V Kroniki Trnovske župnije sem zasledil podatek, da so dvonadstropno stavbo tedanje osnovne šole, to, v kateri je danes fakulteta za arhitekturo, zgradili v enem letu. Stavbo Belgijske vojašnice so po poročanju časopisa Delo zgradili v enem letu. Tudi stavbo sedanje gimnazije na Viču v Ljubljani, tedanjo meščansko šolo, so po navedku v almanahu ob 50. obletnici gradili eno leto. Z deli so pričeli v šolskem letu 1938/39, 26. novembra 1939 pa so pričeli s poukom v novi, tedaj najbolj moderni šoli! Stavba je imela deset učilnic, fizikalno in prirodoslovno dvorano, risalnico, telovadnico, kabinete, prostor za gospodarski pouk, kuhinjo, sobo za zdravnika, stanovanje za hišnika in stanovanje za ravnatelja.
Doživel sem gradnjo kliničnega centra v Ljubljani. Direktor je bil Zemljarič. Od pričetka gradnje do začetka delovanja bolnišnice so minila po mojem spominu tri leta.
Vse to se je dogajalo v nedemokratičnem obdobju.
Pa primerjajmo sedanja gradbena dela: gradnjo onkološkega inštituta, urgence, pediatrične klinike, Teša 6, sedaj gradnjo karavanškega predora in še in še, kar se dogaja pri gradnji v demokraciji, ko sedaj nekdaj ročna dela opravljajo stroji in bi gradnja morala potekati hitreje. Ne mi očitati, da sem jugonostalgik ali da si želim povratek v Avstro-Ogrsko.
Razložite mi preprosto, zakaj sedaj minevajo leta in leta, predno je gradnja končana. Zakaj se dogovorjena cena gradnje v končnem obračunu vedno enormno poveča? Kaj je narobe v demokraciji?
Res sem star. Morda za nekatere dementen in ne razumem, me pa muči vprašanje: je to, kar živimo, demokracija ali družbeno sprejeta legalizacija kriminala?
Za konec pa še to iz »svinčenih časov«. Progi Brčko–Banovići in Šamac–Sarajevo so z ročnimi deli s pičlo mehanizacijo gradile mladinske brigade eno leto!
Sam sem doživel Kraljevino Jugoslavijo, čas vojne in čas povojne Jugoslavije.
Kaj me proti koncu življenja muči?
Moj dedek je bil v »ječi narodov« vlakovodja. Ko se je poročil z Babuško, je ta pustila službo in kot mati in gospodinja skrbela za družino, ki je štela šest otrok. Vseh šest jih je doštudiralo, tri tete so končale učiteljišče, bile so učiteljice. Mama, Helena Us, je končala univerzitetni študij biologije, bila je profesorica, je avtorica knjige, ki jo še danes cenijo – Geologija in mineralogija. Stric Bogdan je bil inženir kemije, stric Marjan pa znani pianist Marjan Lipovšek. Za vse je skrbel samo dedek s plačo vlakovodje. Življenje ni bilo razkošno, vendar kot običajna mestna družina, družina v pravem pomenu besede, ko so starši še imeli čas za otroke, kakega silnega pomanjkanja niso čutili.
V Kroniki Trnovske župnije sem zasledil podatek, da so dvonadstropno stavbo tedanje osnovne šole, to, v kateri je danes fakulteta za arhitekturo, zgradili v enem letu. Stavbo Belgijske vojašnice so po poročanju časopisa Delo zgradili v enem letu. Tudi stavbo sedanje gimnazije na Viču v Ljubljani, tedanjo meščansko šolo, so po navedku v almanahu ob 50. obletnici gradili eno leto. Z deli so pričeli v šolskem letu 1938/39, 26. novembra 1939 pa so pričeli s poukom v novi, tedaj najbolj moderni šoli! Stavba je imela deset učilnic, fizikalno in prirodoslovno dvorano, risalnico, telovadnico, kabinete, prostor za gospodarski pouk, kuhinjo, sobo za zdravnika, stanovanje za hišnika in stanovanje za ravnatelja.
Za konec pa še to iz »svinčenih časov«. Progi Brčko–Banovići in Šamac–Sarajevo so z ročnimi deli s pičlo mehanizacijo gradile mladinske brigade eno leto! Foto Jože Suhadolnik
Doživel sem gradnjo kliničnega centra v Ljubljani. Direktor je bil Zemljarič. Od pričetka gradnje do začetka delovanja bolnišnice so minila po mojem spominu tri leta.
Vse to se je dogajalo v nedemokratičnem obdobju.
Pa primerjajmo sedanja gradbena dela: gradnjo onkološkega inštituta, urgence, pediatrične klinike, Teša 6, sedaj gradnjo karavanškega predora in še in še, kar se dogaja pri gradnji v demokraciji, ko sedaj nekdaj ročna dela opravljajo stroji in bi gradnja morala potekati hitreje. Ne mi očitati, da sem jugonostalgik ali da si želim povratek v Avstro-Ogrsko.
Razložite mi preprosto, zakaj sedaj minevajo leta in leta, predno je gradnja končana. Zakaj se dogovorjena cena gradnje v končnem obračunu vedno enormno poveča? Kaj je narobe v demokraciji?
Res sem star. Morda za nekatere dementen in ne razumem, me pa muči vprašanje: je to, kar živimo, demokracija ali družbeno sprejeta legalizacija kriminala?
Za konec pa še to iz »svinčenih časov«. Progi Brčko–Banovići in Šamac–Sarajevo so z ročnimi deli s pičlo mehanizacijo gradile mladinske brigade eno leto!
