Sedem let prepozno, in še z delno zgrešenim sporočilom

Bistvo problema je, da najnevarnejše oblike spodbujanja nestrpnosti sploh niso kaznive.

Objavljeno
12. avgust 2019 05.00
Posodobljeno
12. avgust 2019 05.00
Matevž Krivic: »Sedem let je trajalo, preden se je našel tožilec, ki je lastno tožilsko prakso glede sovražnega govora končno le spravil pred vrhovno sodišče.« Foto Marko Feist
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
Sedem let je trajalo, preden se je našel tožilec, ki je lastno tožilsko prakso glede sovražnega govora končno le spravil pred vrhovno sodišče – in to je tožilcem povedalo, kar je jasno vsakemu razumnemu človeku, ki prebere zakon: da je spodbujanje nestrpnosti z grožnjami, zmerjanjem ali žalitvami kaznivo, tudi če s tem še ni bil ogrožen javni red in mir. Kakšen dosežek razuma in pravne države v tej zmedeni državi!

V čem pa je delna zgrešenost sporočila te sodbe širši javnosti (če je to sporočilo res tako, kot so nam ga predstavili mediji)? V tem, da molči o bistvu problema. Če bo tožilstvo odslej preganjalo tudi spodbujanje nestrpnosti z grožnjami ali žalitvami, je to seveda dobro – toda mnogo nevarnejše od teh primitivnih oblik sejanja nestrpnosti proti ustavno zaščitenim šibkim manjšinam v družbi je sejanje take nestrpnosti z bolj izbranimi besedami, ki jih uporabljajo politiki, intelektualci in drugi mnenjski voditelji, ki bodo odslej morda le malo bolj pazili, da pri tem ne bi uporabili jasno prepoznavnih groženj ali žalitev.
image
Matevž Krivic: »Zakon bi bilo treba takoj uskladiti z ustavo in s konvencijo o človekovih pravicah – o tem pa vsi raje kar molčijo.« Foto Jože Suhadolnik

To pa zdaj (od leta 2012 naprej) sploh ni več kaznivo. Bistvo problema torej ni v dosedanjem sprenevedanju tožilcev, ki niti tega, kar zdaj je kaznivo, večinoma niso preganjali, ampak v tem, da najnevarnejše oblike spodbujanja nestrpnosti sploh niso kaznive. Kot že dolgo zaman opozarjam v številnih člankih, tudi v strokovnem tisku, je bistvo problema v skrajno konfuzni in nestrokovni zakonski opredelitvi tega kaznivega dejanja, ki najnevarnejših oblik širjenja nestrpnosti sploh ne zajema, tudi preostale pa zajema s tako površnimi in premalo jasnimi opredelitvami, da tudi morebitnih bodočih obsodb na taki podlagi spretnim odvetnikom ne bo težko zrušiti – če ne prej, pa na ustavnem ali evropskem sodišču.

Zakon bi bilo treba takoj uskladiti z ustavo in s konvencijo o človekovih pravicah – o tem pa vsi raje kar molčijo.