Silažne bale »dajejo« mleko in veliko odpada

Tako se tudi krma živine v zadnjih desetletjih pripravlja na povsem drugačne načine.

Objavljeno
22. julij 2019 05.00
Posodobljeno
22. julij 2019 10.29
Sedaj se pokošena trava shranjuje v okrogle bale, ki jih ovijejo v trpežen polivinil. Foto Roman Šipić
mag. Janez Zeni, Zgornja Besnica
mag. Janez Zeni, Zgornja Besnica
O tem se med potrošniki ne govori kaj dosti, več med poznavalci: gre za kakovost mleka, mlečnih izdelkov in za ekologijo. Večina nas, potrošnikov, o tem niti ne razmišlja, bolj verjetno bi le tedaj, če bi mleka začelo primanjkovati, pa ga na srečo ne in tudi ni videti, da bi ga, vsaj v našem okolju ne ...

Večina medijev piše o mleku kot neizogibnem živilu, ki je glavni vir kalcija in drugih mineralov, na drugi strani pa so tisti, ki trdijo, da to živilo ni primerno za ljudi, ampak le za teličke. Toda moj namen ni presojati o tem, ampak pisati o kakovosti – pa ne o tisti, ki jo raziskujejo znanstveniki v laboratorijih, ampak o starem dobrem mleku, ki je bilo do nedavnega brez pomisleka seneno ali od pomladi do pozne jeseni travnato, ki je imelo prijeten vonj ter okus, debelo plast dobre smetane, ki se je, posebno v poletnem času, rado naravno skisalo in ni imelo prav nobenih priokusov ali neprijetnih vonjev. To mleko je bilo pridelano na povsem naraven način, s krmljenjem živine s svežo travo in od pozne jeseni do pomladi z dišečim senom in otavo, kot smo dejali posušeni drugi košnji. V teh travah so različne zdravilne rože in zelišča, ki so dajala temu pridelku izjemen vonj in zdravilnost. Vse je bilo sušeno na naraven način, na zraku, in v taki obliki pripravljeno za prezimovanje in preživetje živine čez vse dolge zime in morda tudi sušna poletja.

Časi se spreminjajo in z njimi tudi mi, a umetnost preživetja in življenja je še vedno v prilagajanju. Tako se tudi krma živine v zadnjih desetletjih pripravlja na povsem drugačne načine. Kosi se seveda strojno, kar ni prav nič narobe. Gre za povsem drugačen način priprave krme, ki se večinoma sveža več ne uporablja, pa tudi suši se ne več ne na soncu in še manj v značilnih slovenskih kozolcih, ampak po novi tehnologiji, ki smo jo kot večino dobrega in predvsem slabega povzeli po zahodnih, zlasti ameriških navadah. Sedaj se pokošena trava, ki običajno malo usahne, shranjuje v okrogle bale, ki imajo čez meter premera in okrog 600 kilogramov teže: s posebnimi stroji jih ovijejo v značilno zelen in zelo močan in trpežen polivinil, ki krmo hermetično zapre. Zato tako shranjena krma obstane dolgo časa, ker se medtem tudi skisa in ima, vsaj za malo manj navajene in poučene, zelo neprijeten kiselkast vonj. Očitno pa živini to ustreza in kar rada vse poje. In v tem je jedro tega zapisa.

image
Nekdaj so živino krmili le s svežo travo in od pozne jeseni do pomladi z dišečim senom in otavo. Foto Jože Suhadolnik


Dobri poznavalci vedo povedati – in tudi podpisani to izkuša –, da ima meso tako krmljenih živali drugačen okus, še zlasti pa, kot že omenjeno, ima drugačen okus mleko in potem tudi mlečni izdelki. Drugi problem takega načina shranjevanja živinske krme pa je v ekologiji, ki je ena od v zadnjem času – verjetno upravičeno – največkrat uporabljenih besed. Namreč, vsa ta plastična embalaža, v katero so zavite vse te bale živinske hrane, gre kasneje po uporabi v odpadke. Močno upam, da se vsa ta neizmerno velika količina odpadne embalaže primerno in na neškodljiv način predela. Ta sprememba spravila živinske hrane, ki omogoča v celoti strojno obdelavo brez ročnega dela večjega števila delavcev, je najverjetneje tudi posledica pomanjkanja delovne sile v poljedelstvu in živinoreji, kar se odraža tudi na našem podeželju. Priznati moramo, da so ta nova tehnologija ali novi načini pridelave živinske krme pripomogli, da so zlasti težje dostopni predeli naše države še vedno obdelani in se ne zaraščajo.

Kaj sedaj? Verjetno poti nazaj v staro prehransko najboljšo in ekološko najbolj sprejemljivo tehnologijo ni več. Potrebni bodo novi pristopi in načini, kako preprečiti še dodatno onesnaževanje našega okolja. Ne vem, ali bo trg prisilil proizvajalce k spremembam, čeprav se povpraševanje po senenem mleku, ki zahteva povsem drugačne načine priprave živinske krme, brez posebne reklame nezadržno širi. Pri tem gre za vsaj dva ključna problema, kot smo zapisali v podnaslovu, za kakovost prehrane in varovanje okolja pred grozečo plastiko.

Nič manj pa ni pereče vprašanje pomanjkanja delovne sile, še zlasti na podeželju, kjer stare tehnologije preprosto niso več zmožni opravljati. To pa pomeni nov izziv stroki in znanosti, ki bo morala v bližnji prihodnosti odgovoriti tudi na ta ekološka in prehranska vprašanja.