Delo je 27. julija na strani 2 objavilo članek z naslovom Kako zbuditi SMC iz kome. Sesedla se je med dva stola, podobno, kot je v karikaturi prikazal Hinko Smrekar nekdanjega slovenskega politika Zarnika. Obtičala je med ideologijo in neideološkimi pogledi na svet. Ko je bilo politično nujno, se stranka ni odzvala z jasnimi stališči, zato se je javnost postopoma obrnila proti njej in rating SMC je skoraj nezaznaven. Kar poglejmo.

Že pri zakonu o financiranju osnovnega šolstva so to nazorno pokazali: niso podprli vlade, katere sestavni del so, pa tudi opozicije ne! In to se ponavlja od trenutka vstopa v politični prostor, ki ga je res umirjala in sočasno izgubljala podporo javnosti!

Že v začetku prevzema vlade so nastajala nesoglasja med vrhom stranke in predsednikom. Znova in znova je bilo videti, da je to stranka enega in s svojimi ravnanji je stranko naredil poslušno, politično pa jo je oslabil. Najbolj nazorno se je videlo to med različnimi stališči predsednika vlade in predsednika parlamenta, dokler zadnjemu ni bilo dovolj in je stranko zapustil (ne pa politike!).

Že pri razprodajah državnega premoženja se je pokazalo, da bi morali ta dejanja prekiniti, pa jih niso. Celo več – še toliko se niso potrudili, da bi sprožili natančno raziskavo, kako je prišlo (s katerimi sklepi) do obveznosti za razprodaje, in državni zbor potem ni naredil nič! Celo nekaterih sklepov, ki so bili izsiljeni, ni spremenil. Namesto da bi probleme razprodaje začeli reševati na nivoju vlade in potem z jasnimi izhodišči v komisiji EU, so to prepuščali finančni ministrici, ki za kaj takega ni imela prave podpore, pač pa najbrž napačna navodila. Parlament o tem ni razpravljal, agresivna opozicija, ki zagrabi vsako kost, je bila s takšnim stanjem zadovoljna.



Potem pa malenkost, ki kaže na ideološkost. Predsednik vlade s svojimi dejanji ni pokazal, da so po ustavi verske skupnosti ločene od države: celotni vrh države se je začel udeleževati verskih slovesnosti RKC. Ob tem pa nikoli ni bilo nič javno znanega, kdaj in kako in s kakšnimi rezultati so potekala srečanja predstavnikov države in Cerkve.

Nasploh pa je vse skupaj postalo politično nepregledno, še posebej v zunanji politiki. Opozicija javno nasprotuje implementaciji razsodbe mednarodne arbitraže, koalicija pa ni zaostrila stališč v Bruslju in je doslej samo izjavljala, da smo za vladavino prava, in niso hoteli videti, da politiko v Bruslju o tem vodi Hrvaška.

SMC kljub desetim poslancem nima pomembnejše vloge v slovenski politiki, meša pa štrene. Plesala je eno samo parlamentarno obdobje in ne ve (tudi noče vedeti), kdo so bili njeni godci. Letargija, in ne koma!