Šola potrebuje reformo, a v smeri – nazaj!

Ko danes iščemo odgovor na vprašanje, kakšno šolo želimo, se morda lahko kaj naučimo iz stare delfske zgodbe.

Objavljeno
10. marec 2019 05.00
Posodobljeno
10. marec 2019 07.26
V zadnjih desetletjih so naše šolske reforme ena za drugo odstranjevale iz učnih načrtov marsikaj lepega in vrednega. FOTO: Leon Vidic
Dušica Kunaver, Ljubljana
Dušica Kunaver, Ljubljana
Preveč let sem že upokojena učiteljica, zato se nimam pravice vključevati v polemike o današnji šoli, a kljub temu dajem tu nekaj misli v premišljevanje vsem, ki danes odločajo o spremembah v naši osnovni in srednji šoli.

Predvsem bi rada povedala zgodbo, staro več kot 2000 let. Slišala sem jo kot dijakinja Bežigrajske gimnazije od prof. Silva Kranjca, profesorja zgodovine. Ta zgodba, zgodba iz preročišča Delfe,  je name, kot učiteljico, močno vplivala in je v marsičem spremenila moj pogled na šolo.


Po zgled v Delfe


V stari Grčiji se ni nič pomembnega zgodilo, ne da bi Grki za nasvet vprašali slavno preročišče Delfe. Vprašanje preročišču je bilo omejeno le na en stavek in odgovor je prišel v enem stavku. Ti kratki delfski odgovori pa so bili vedno skrivnostno zapleteni in nezmotljivi v svoji inteligentni dvoumnosti.

Ko mi danes iščemo odgovor na vprašanje: Kakšno šolo želimo? – se morda lahko kaj naučimo iz naslednje stare delfske zgodbe. Nekega dne sta dva sinova umrlega grškega kralja prišla v Delfe in vprašala: Kateri od naju bo postal grški vladar? Grški vladar bo postal tisti, ki bo prvi poljubil mater! je glasil skrivnostni odgovor preročišča.

Prvi brat je tekel domov v naročje svoji materi, drugi brat pa je sedel v travo pred templjem in začel premišljevati. Vedel je, da bo v Grčiji državljanska vojna, če mu ne bo uspelo razumeti zapletene prerokbe. V tem usodnem trenutku je poskušal rešiti problem po »stopnicah«, ki mu jih je dalo njegovo šolanje. Njegovi učitelji so mu v glavo vložili nek »kalup« mišljenja.

image
Otrokovo naravno ustvarjalnost duši tudi kopica delovnih zvezkov, kjer je marsikdaj treba le nekaj podčrtati, odkljukati, obkrožiti. FOTO: Jure Eržen/Delo


Po korakih


Ob vsaki učni snovi so mu vtepali v glavo način učenja in dela. Prvič: Problem, ki ga moraš rešiti, si najprej v celoti in natančno oglej! Kraljevi sin si je delfsko prerokbo v celoti zapisal in jo glasno bral. Ko roka piše, oči gledajo, usta izgovarjajo, ušesa slišijo in misel to spremlja – vsebina po petih kanalih vstopa v spomin. Drugič: Išči bistvo! Kraljevi sin je nato iz prerokbe črtal besede, ki so samo ponavljale vprašanje in tako prišel do bistva: prvi poljubil mater (danes bi to imenovali plonk listič). Tretjič: Bistvo si natančno oglej! Svoj problem si je mladenič nato »izčistil« na eno samo besedo - mati. Četrtič: Ko iščeš rešitev, išči razne možnosti. Kraljevi sin je vedel, da delfski odgovori nikdar niso bili direktni. Torej v prerokbi ni vključena njegova rodna mati. Kaj pa Mati Narava? Mati Domovina? Ni jih mogoče poljubiti. Razmišljal je naprej, čez čas pa je pokleknil in poljubil – mater Zemljo, Geo!

Krasna zgodba! Obisk Delf je bil test bodočega vladarja. Kraljevi sin je v Delfih dokazal, da si bo kot vladar najprej natančno ogledal celo Grčijo, a ne bo se pa izgubljal ob stoterih nepomembnih malenkostih. Poiskal bo ključne probleme dežele, se nanje osredotočil in jih rešil. Te učenčeve sposobnosti so bile cilj njegovih učiteljev. Ko so mu dajali znanje o matematiki, retoriki, glasbi....so ga usposobili za pravilen način mišljenja. Tako so Grki namesto državljanske vojne dobili odličnega vladarja. Naredili so ga – zavestno in načrtno! Naučili so ga, da se ne sme izgubljajti v detajlih, da mora v vsaki stvari iskati bistvo in reševati bistvene probleme.


Današnji čas rabi enake kvalitete


Kako zelo enake kvalitete rabi današnji čas! Ni treba postati grški kralj, ob vsakdanjem učenju in delu rabimo enake, prav enake sposobnosti.

Povsem slučajno sem med vožnjo na ljubljanskem mestnem avtobusu prisluhnila pogovoru dveh srednješolk: Toliko detajlov se moraš naučiti, da celote sploh ne vidiš. »Napiflaš« se tisto, kar moraš znati za oceno, potem pa zavestno »popucaš« možgane in jih pripraviš na naslednjo porcijo.

image
Prepričana sem, da šola potrebuje reformo, vendar v smeri – nazaj, pravi Dušica Kunaver. FOTO: Getty Images/istockphoto


Vprašanje je, ali se ti dve šolarki ob tolikih detajlih usposabljata za ogled celote in iskanje bistva ali pa morda le zbirata ocene in točke za vstop v naslednjo šolo? Nebi želela poenostavljati in posploševati naših današnjih šolskih problemov z enim stavkom ene srednješolkice – to sem zapisala le v premišljevanje. Prepričana pa sem, da je ustvarjalnosti in izvirnosti v naših šolah zagotovo premalo. Otrokovo naravno ustvarjalnost duši tudi kopica delovnih zvezkov, kjer je marsikdaj treba le nekaj podčrtati, odkljukati, obkrožiti .... Da tak način učenja vpliva na mlade možgančke in tudi ustvarja nek »kalup« mišljenja, si za šalo oglejmo na ljubezenskem pisemcu učenke 4. razreda osnovne šole:

V zadnjih desetletjih so naše šolske reforme ena za drugo odstranjevale iz učnih načrtov marsikaj lepega in vrednega – lepopis, lepo vedenje, ljubezen do domovine, vzgojo k medsebojnemu tovarištvu, spoštovanje do učitelja ..... Prepričana sem, da šola potrebuje reformo, vendar v smeri – nazaj!