Sto let po priključitvi Prekmurja k matici

Ali bomo ob vseh letošnjih slovesnostih in praznovanjih ob 100. obletnici končno spoznali vse zgodovinsko-politične razsežnosti?

Objavljeno
14. april 2019 07.00
Posodobljeno
14. april 2019 07.00
Bodimo ponosni in hvaležni vsem, ki so si pred sto leti v krempljih vsega političnega kupčkanja prizadevali za priključitev Prekmurja k matici. FOTO Voranc Vogel
Drago Vogrinčič, Gerlinci
Drago Vogrinčič, Gerlinci
Pravkar sem zaprl zadnjo stran knjige Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919 avtorja dr. Uroša Lipuščka. V njej obravnava vlogo ZDA pri določanju slovenskih (prekmurskih) meja leta 1919 na pariški mirovni konferenci in potrjuje vsa zakulisna dogajanja, kako smo Prekmurci v večtisočletni zgodovini bili drobižek, žrtev in predmet političnih, gospodarskih, kulturnih in vojaških interesov velikih kraljestev in monarhij. In že od malega mi je poznano, vedno predaleč od oči vladarjev in oblastnikov.


Zgodovina je zapisovalka ...


Zgodovina je zapisovalka ne samo preteklih dogajanj, ampak politično-družbenih permutacij, ki zarisujejo koordinate prihodnosti. Kajti tudi dandanašnja državna oblast samostojne slovenske države ponavlja stare vzorce odnosa do Prekmurja. Slovani smo »stanovalci« v Panoniji ob Blatnem jezeru skoraj 1200 let, odkar je prvi knez slovenskega rodu Pribina ustanovil slovansko kneževino, kmalu za njim pa knez Kocelj z odprtimi rokami pozdravil sveta brata Cirila in Metoda, ki sta posejala seme krščanstva med naše slovanske prednike.

Zgodovinska prelomnica pred sto leti, ko so veliki zmagovalci risali zemljevide in premikali meje, je bila, ko so lačni levi Italijani, Nemci in Madžari krvoločno nenasitno trgali slovensko narodovo in kulturno telo – kot Daniel v levjem brlogu. V Prekmurju so med Muro in Rabo in na meji potoka Kučnice, ki je bil stoletja razmejitvena točka nemško-ogrskega dualizma na območju med Cankovo in Gornjo Radgono, živeli v kulturni etnični simbiozi večinoma Slovenci. Zato je priključitev Prekmurja k matični domovini neponovljivi zgodovinski dogodek, ki ga je vredno ne samo proslavljati, ampak vsakodnevno ozaveščati v odgovorno samorefleksijo nam Prekmurcem in vsem v Sloveniji.

image
Ali bomo zmogli skupaj »stati inu obstati« v pluralni skupnosti evropskih držav in kultur? Fotodokumentacija Dela


Osebno si želim, da me bo kratka prihodnost demantirala, a bojim se, da bodo letošnja proslavljanja in dogodki samo priložnost, da se bo v soju kamer in žarometov v prvih vrstah proslav in simpozijev na ogled postavljala politična elita – ko pa bodo luči ugasnile, bomo Prekmurci ostali v demografsko-gospodarsko-socialnem zaostanku. Na pariški konferenci in v zakulisju, ko se je po strašni moriji prve svetovne vojne delil plen na pogorišču avstro-ogrske monarhije, slovenski pogajalci in osrednja deželna vlada niso poznali vseh zgodovinskih razsežnosti Prekmurcev po tisočletju življenja v primežu brezobzirnega madžarskega nacionalizma. V teh odločujočih dogajanjih na konferenci so prekmurski in štajerski katoliški duhovniki z vso diplomatsko spretnostjo in argumentirano dokumentirano prepričljivostjo uspeli vplivati, da meja ni bila Mura in da je bilo Prekmurje rešeno.


Za mejo ostala ostala Porabje in Radgonski kot


Žal sta izven matičnega narodovega telesa ostala Porabje in Radgonski kot, kljub dejstvom, da je bila večina tamkajšnjih ljudi jezikovno in kulturno Slovencev. Bodimo ponosni in hvaležni vsem, ki so si pred sto leti v krempljih vsega političnega kupčkanja prizadevali za priključitev Prekmurja k matici. Zapisujem pa javno vprašanje vsej slovenski politični, kulturni in zgodovinsko-znanstveni javnosti: ali so ob upoštevanju vseh relevantnih dogajanj v zapisih in študijah o naši zgodovini obravnavani tudi prelomni časi za prihodnost pomurske krajine? Priznam, da ne poznam zgodovinskih knjig, ki jih v svojih torbah nosijo dandanašnji slovenski šolarji, bojim pa se, da jih šola o tem prelomnem obdobju za naše Prekmurje nič ne seznanja. Našo mladež šola vsak dan obremenjuje z nepomembnimi faktografskimi podatki in številkami, ob tem pa se šolska politika obnaša do lastne slovenske in prekmurske zgodovine z absurdno ignoranco.

image
Ko pa bodo luči ugasnile, ali bomo Prekmurci ostali v demografsko-gospodarsko-socialnem zaostanku? Fotodokumentacija Dela


Naši šolarji niso sami krivi, ker poznajo veliko ameriških in drugih tujih pevskih in filmskih »zvezd«, ne vedo pa nič o toliko domačih intelektualcih in domoljubih, kulturnikih in duhovnikih – od Slaviča, Kovačiča, Korošca, Klekla ... In še o veliko drugih, ki so preprečevali nepoznavanje in nedoslednost takratnih »velikih« svetovnih državnikov in komisij na pariški mirovni konferenci pred sto leti. Kakšen odnos državne in kulturne politike do dr. Franca Ivanocyja, ki je javno zavrnil mesto škofa na Ogrskem z besedami, »rajši bom župnik med svojim ljudstvom na Tišini«! In do njegovega rojaka Jožefa Borovnjaka, dolgoletnega župnika na Cankovi. Oba sta z narodnostnim buditeljsko-kulturnim delovanjem in pod tolikšnimi brutalnimi pritiski s strani madžarskega političnega in cerkvenega nacionalizma postavljala temelje za prej omenjene, ki so sodelovali na pariški konferenci.
 

Preveč »povolnih« Prekmurcev


Tudi po naši krivdi vedno preveč »povolnih« Prekmurcev je takšen odnos političnih in kulturnih oblastnikov, ki ne poznajo odločilnih zgodovinskih dogajanj prekmurske zgodovine, kulture in jezika, ki so jo na teh prostorih ohranjali naši prekmurski rojaki. Kakšna hipokrizija in oportuna morala dolgoletnih politikov in kulturnikov, ko po več kot 70 letih molka o naših prekmurskih zgodovinskih velikanih »postavljajo« spomenike tistim, ki so jih zatajevali. Spomnimo se političnega in kulturnega molka slovenskih oblastnikov v prejšnji državi v zvezi s štajerskimi Slovenci v Radgonskem kotu, ko so kljub pluralnosti slovenskih društev in organizacij na avstrijskem Koroškem ideološko enostransko podpirali politiko samo nekaterih društev ter razdirali sožitje in sodelovanje vseh tam živečih naših rojakov.

Ali bomo Prekmurci ob vseh letošnjih slovesnostih in praznovanjih ob 100. obletnici priključitve matični domovini končno spoznali vse zgodovinsko-politične razsežnosti, da je Prekmurje sto let del matičnega slovenskega telesa v odgovornem zavedanju, da smo vsi mi dandanašnji »stanovalci« Prekmurja in Slovenije dolžni z vso etično odgovornostjo ohranjati zgodovinski spomin, da bomo zmogli skupaj »stati inu obstati« v pluralni skupnosti evropskih držav in kultur – kljub vsem prihajajočim vetrovom, ki nam jih bosta namenili usoda in zgodovina.



image
V odločujočih dogajanjih na pariški konferenci so prekmurski in štajerski katoliški duhovniki uspeli vplivati, da meja ni bila Mura in da je bilo Prekmurje rešeno. FOTO Aleš Cipot