Uprizarjamo Lepoto, Ustvarjamo Ljudstvo

Od kod imam ti gesli? Univerza v Ljubljani je prenovo grafične zunanje podobe izkoristilo tudi kot priložnost za idejno preobrazbo.

Objavljeno
29. junij 2019 05.00
Posodobljeno
29. junij 2019 05.00
Dosedanji logotip prve slovenske univerze je s stilizirano upodobitvijo nekdanjega deželnega dvorca, zdaj sedeža rektorata, učinkoval kot modernizacija nekega starega, morda celo srednjeveškega emblema. Foto Blažž Samec
Marko Marinčič, profesor za rimsko in grško književnost na FF UL
Marko Marinčič, profesor za rimsko in grško književnost na FF UL
Od kod imam ti gesli? Ne, ni Leni Riefenstahl. Je kar vodstvo Univerze v Ljubljani, ki je prenovo grafične zunanje podobe očitno izkoristilo tudi kot priložnost za temeljito idejno preobrazbo. Stoletnica je pravi trenutek. Ustanova je za obrobne slovenske razmere stara: sto let je za nas toliko, kolikor je za Italijo tisoč. Tudi postarali smo se desetkrat hitreje. Kaj torej storiti, da bomo tudi na zunaj bolj po meri novih časov?

Dosedanji logotip prve slovenske univerze je bil precej posrečen poskus, da bi si umetno skonstruirali tradicijo, ki je žal nimamo. S stilizirano upodobitvijo nekdanjega deželnega dvorca, zdaj sedeža rektorata, je učinkoval kot modernizacija nekega starega, morda celo srednjeveškega emblema, kakršnega imajo najstarejše univerze. Vsi vemo, da tega nimamo in da smo nouveaux venus. In vendar ni bil prevelik greh, če smo si tako tradicijo umišljali v povezavi z velikimi dogodki po prvi svetovni vojni. Univerza, vsaj če je res univerza, pomeni pripadnost univerzalni intelektualni tradiciji, zato se tej tradiciji vsak trenutek lahko pridruži vsak, celo »lubi Slovenci«. (Podobno lahko v slovenščino z nekaj iznajdljivosti dobro prevajamo Homerja, čeprav v tem jeziku nimamo srednjeveške epike.)

Vsako uspešno podjetje posveča posebno skrb »vizualni podobi« in marketingu. Od tega je usodno odvisen uspeh na trgu. Denimo, da je univerza podjetje, ki nekaj ponuja in prodaja. Če bi že bila v takem položaju (slovenske univerze na srečo niso!) – kaj naj ponudi, da bo to vsaj res prodala? Celo ugledne angleške in ameriške univerze, ki so v veliki meri odvisne od uporabnika plačnika, vztrajno »prodajajo« tradicijo. Ponarejene »srednjeveške« embleme imajo velikokrat celo nove ustanove, ki lahko ponudijo zgolj študij na daljavo in diplomsko listino.

Ne pride mi na pamet, da bi se spuščal v estetsko presojo novega dizajna, ki si ga je izbralo vodstvo univerze in je ugajal tudi večini senatorjev in senatork (študentom in študentkam sicer precej manj). Okus je najbolj subjektivna stvar na svetu. Poleg tega najbrž nisem strokovno pristojen za vprašanja, ki segajo na področje »lepega«. Znotraj univerze, ki namesto na intelektualno širino čedalje bolj prisega na poklicno strokovnjaštvo, vlada stroga razmejitev med pristojnostmi. Nobenega dvoma torej ni, da se le dizajner res razume na dizajn. Prav. Pripravljen sem podvomiti celo o svojem vtisu, da je ta ali oni dizajn zanič. Moje estetske sodbe so vsekakor ljubiteljske.
image
Ne pride mi na pamet, da bi se spuščal v estetsko presojo novega dizajna Foto Blažž Samec


Ampak če dizajnerska »stroka« z avtoriteto senata univerze napoveduje, da bo »ustvarjala ljudstvo«, obenem ko bo »uprizarjala lepoto«, se ji bom uprl čisto civilno, kot prebivalec svobodne države, ki ima državno univerzo, imenovano Univerza v Ljubljani. Uprl se bom zato, ker mi ni všeč, da je senat osrednje državne univerze sprijaznjen z orgijo otročjih gesel, ki povrhu zvenijo sumljivo totalitarno. Ob tem lahko odmislim, da sem profesor te univerze in da nas je vodstvo univerze, ne da bi nas sploh kaj vprašalo, čez noč preobleklo v oblačila, ki se nam nekaterim zdijo precej vulgarna.

Ne gre samo za videz in ustvarjanje videza. Pri »osvežitvi identitete«, kot so poimenovali ta nerodni poseg, gre tudi v resnici za vprašanja identitete, o katerih bi zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji, filozofi in sociologi znali povedati več kot dizajnerji. Še preden bi naročili nov dizajn, bi si postavili dve temeljni vprašanji: Kaj je Univerza v Ljubljani? in Čigava je Univerza v Ljubljani? Pustimo ob strani dvorec in njegovo zgodovinsko simboliko – zgradba za univerzo nikdar ni bila posebno uporabna, celo rektorat je v njej čedalje bolj utesnjen.

Pustimo ob strani tudi čudne zgodovinske asociacije, ki jih budita gesli. Recimo, da je v ozadju pomanjkanje občutka in razgledanosti; morda bi bil celo kompliment, če bi brezizrazni podjetniški simbol in ognjemet bedastih gesel označili kot izraz »neoliberalnega nasilja«. In vendar, zakaj bi državna univerza v državi, ki omogoča študij brez šolnin (zaračuna ga, kako zanimivo, samo vzporednim študentom, ki želijo in zmorejo več, in pa tistim, ki bi se z dodatnim študijem radi prilagodili na nove razmere), hotela že na zunaj učinkovati kot podjetje, ki je bilo predvčerajšnjim ustanovljeno v industrijski coni na obrobju Ljubljane? Zakaj ne »osveži« duhovite zgodovinske potvorbe in si raje izbere znak, ki bi si ga lahko po navdihu kratice U-L istega dne izbral – to si izmišljam – nepremičninski posrednik z imenom »Urban Lodge«?

To ni zato, ker bi bila osrednja slovenska univerza, kot mislijo nekateri, eldorado dobičkolovcev, udobno nastanjenih v okrilju državnega monopola. Ni zato, ker na njej ne bi več bilo znanosti in poučevanja predanih, razgledanih ter družbenokritičnih ljudi, ki razumejo pomen stoletne institucionalne tradicije. Takih, ki univerzo še vedno jemljejo resno, je na pretek. Upam si trditi, da je taka velika večina. Kajti če ne bi bilo tako, se zunanja preobrazba v predmestni startup ne bi dogodila skrivaj pred akademsko skupnostjo, v senatu univerze, a še tam v naglici in z izsiljenim preglasovanjem.

Nekaj upanja torej ostaja.

image
Vsako uspešno podjetje posveča posebno skrb »vizualni podobi« in marketingu. Foto Blaž Samec