Urednik vendar mora vedeti, kaj se dogaja s časopisom

To so bili časi, ko so se v krajših ali daljših obdobjih ciklično menjavala obdobja otoplitev in ohladitev v postopnem »mehčanju« takratnega političnega sistema.

Objavljeno
26. marec 2019 13.00
Posodobljeno
26. marec 2019 13.54
Jak Koprivc (levo) in nekdanji odgovorni urednik dela Mitja Meršol na podelitvi novinarskih nagrad leta 2007.  FOTO Igor Modic
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
Spominski zapis z naslovom Urednik vendar mora vedeti, kaj se dogaja s časopisom (Delo, 23. marca, stran 14) ob 60-letnici Dela je priložnost, da poskušam popraviti napačne predstave o tem, kaj se je leta 1984 res dogajalo okrog znamenite »Konkretne kritike trojnega funkcionarja«.

Bolj ko tone v pozabo čas, ko je Delo po sklepu vrhovnega sodišča to kritiko moralo objaviti (z najmanjšimi možnimi črkami, kar jih je stavnica premogla, vendar z obširnim uredniškim komentarjem tega takrat komaj verjetnega dogodka), vse pogosteje redkim, ki se tega še spominjajo, delno zavajajoči naslov tistega mojega prispevka »pomaga« obujati v nezanesljivem spominu manj pomembno in pozabljati bistveno. Tisto, kar je bilo takrat bistveno – in zaradi česar takratno Delo tega »pisma bralca« ni hotelo objaviti, dokler ga k temu ni prisilila takrat vsem nepojmljiva sodna odločitev – pa sploh ni bilo to, da je bila to kritika »trojnega« funkcionarja, torej kritika kopičenja preveč moči v enih rokah, ampak da je bila to »konkretna«, direktna, osebna kritika ravnanj pomembnega funkcionarja v takratnem sistemu. Ali je bil ta funkcionar trojni, dvojni ali enojni, je bilo mnogo manj pomembno.


Do kod se smejo vajeti popustiti


Pojasnilo za mlajše bralce: to so bili časi – pravzaprav že vse od petdesetih let prejšnjega stoletja –, ko so se v krajših ali daljših obdobjih ciklično menjavala obdobja otoplitev in ohladitev v postopnem »mehčanju« takratnega političnega sistema. V osemdesetih letih to seveda ni bil več začetni hudi, v marsičem celo zločinsko krvavi totalitarizem, še politično »enoumje« je bilo že precej razrahljano – toda do kod se smejo vajeti popustiti, je bilo še vedno učinkovito kontrolirano od zgoraj. In ena od »varnostnih zavor«, ki naj bi preprečevale nekontroliran izbruh »anarholiberalizma«, kot se je temu takrat reklo, je bila stroga prepoved ljudske (od zgoraj neodobrene) kritike pomembnih funkcionarjev, vidnih predstavnikov režima.

image
Matevž Krivic: »In kako, da mi je takrat celo uspelo – prek sodne odredbe – to objaviti?« FOTO Aleš Černivec


Ta prepoved ni bila sicer nikjer zapisana, a je bila zelo učinkovita. Ljudem je bila »med vrsticami« leta in leta sporočana s propagandističnimi zatrjevanji, da je tudi kritika funkcionarjev seveda dovoljena, le da mora biti konkretna, ne pa posplošena. Glede na prejšnje izkušnje pa so vse dotedanje generacije seveda dobro vedele, kaj to v resnici pomeni, zato dlje kot do posplošene kritike »negativnih pojavov«, ne pa tudi konkretnih dejanj in stališč pomembnih funkcionarjev ni in ni prišlo – vsaj v medije to ni prodrlo oziroma je bilo prej zadušeno.


Čas za korak naprej je dozoreval


Toda čas za korak naprej je dozoreval, in ko sem (»zavarovan« tudi kot ideološko pravoveren komunist, vsaj sam sem se imel za takega – pa še kot pravnik) »odkril« še v ustavi določbo, da morajo mediji objavljati »za javnost pomembna mnenja občanov«, in jo vzel zares, je pač po mojem trdnem prepričanju dozorel čas tudi za tisto »konkretno kritiko pomembnega funkcionarja« – čeprav samo zaradi njegovega nasprotovanja praktičnemu uveljavljanju tiste lepe ustavne pravice.

In kako, da mi je takrat celo uspelo – prek sodne odredbe – to objaviti? Takrat, ko se je val otoplitev in ohladitev pravzaprav že začel obračati spet bolj na hladno? Takrat so nekateri naivni ljudje sicer objavljali v medijih celo čestitke vrhovnim sodnikom za to odločitev, misleč, da je bila s tem odprta nadaljnja pot takim kritikam – in ne vedoč, da do take presenetljive sodne odločitve najbrž tudi takrat ne bi prišlo, če ne bi bilo uredništvo Dela tako arogantno in tako zaverovano v podporo od zgoraj, da na običajni (rutinski) sodni poziv, naj kot toženec na mojo tožbo odgovorijo, sploh niso odgovorili. To je bilo pa tudi za vrhovne sodnike preveč – in jih je opogumilo, da so tožbi ugodili. Toda nato le še eni (ko sem za Bogdana Novaka zahteval neko objavo v Nedeljskem Dnevniku), potem pa je bilo sodne podpore takemu medijskemu odpiranju znotraj takratnega političnega sistema konec. Kako je z vplivom javne besede danes, v demokraciji, je pa seveda čisto druga zgodba.