Varovalke?

Če se vse anomalije pokažejo šele, ko zapremo finančni tok, lahko sklepamo, da nobena humanistična varovalka družbe ne deluje.

Objavljeno
27. januar 2015 10.46
rsi*MNENJA/SOBOTNA
Tomaž Pangeršič
Tomaž Pangeršič

Verjetno mi ni treba posebej razlagati vloge varovalke v sistemu električnega omrežja. Ljudje se dobro zavedamo, kakšno funkcijo imajo varovalke v umetnih sistemih. Zaupamo jim! Še več, v neštetih primerih in vedno bolj intenzivno tem sistemom zaupamo celo lastna življenja. Morda ravno v tem zaupanju tiči tudi eden izmed razlogov za razcvet sodobne tehnologije? Kaj pa vem ...

Če spremljate najnovejše dosežke, denimo na področju razvoja avtomobilizma, ste prav gotovo seznanjeni s sistemi za preprečevanje trka, avtonomno vožnjo (brez posredovanja voznika). Prometne nesreče znajo kmalu postati stvar preteklosti! Podobne primere na drugih nivojih bi lahko našteval v nedogled. Dejstvo je, da v umetnih tehnoloških sistemih varovalke igrajo ključno vlogo. Od tod verjetno izvira tudi visoka stopnja zaupanja. Varovalke pogojujejo uspešno delovanje, saj preprečujejo vstop anomalij. Zato je pri kreaciji takšnih sistemov zelo pomembno, da le-ti delujejo brezhibno!

Ko primerjamo umetne tehnološke sisteme z družbenimi, lahko hitro ugotovimo, da imajo tudi družbeni sistemi vgrajene varovalke, ki naj bi jih obvarovale pred anomalijami. Ta trenutek je velika razlika med družbenim in umetnim sistemom predvsem ta, da je družbeni sistem po svoji naravi samokreativen, umetni pa kontroliran oziroma podrejen človeku. Vendar tudi tukaj znanost intenzivno prebija meje mogočega in zato obstaja velika verjetnost, da tudi umetni sistemi (AI) postanejo samokreativni, kar nedvomno zahteva nujno družbeno razpravo! Odlična vprašanja in dileme, ki si jih postavljajo odgovorne družbene »varovalke« s področja humanistike in splošno znanosti, si lahko preberete tukaj. Več kot priporočam!

Vrnimo se k družbenim sistemom. Zakaj trdim, da je družbeni sistem samokreativen? Preprosto: osnovni člen vsakega družbenega sistema je človek! In ker je osnovni člen konstantna spremenljivka (enako kot vesolje, ki je v konstantni kreaciji), je posledično tak tudi družbeni sistem. In ker se družbeni sistemi med seboj razlikujejo tako zaradi vpliva samega prostora (narava), zgodovine določene kulture na tem področju in še mnogih drugih dejavnikov, lahko zaključimo, da poznamo ogromno različnih izpeljank družbenih sistemov.

Kljub tej različnosti pa je na nivoju varovalk veliko skupnih imenovalcev. Osnovna varovalka vsakega družbenega sistema je nedvomno Človek, kar lahko mirno potrdimo s primerom Ghandija, Rose Parks in mnogimi drugimi posamezniki z vseh področij, ki so pogumno »prekinili tokokrog« in celoten družbeni sistem prestavili v bolj pozitivno humanistično dimenzijo! In ravno ta dinamika različnosti, nepredvidljivosti, unikatnosti osnovnega člena dela družbeni sistem samokreativen.

Skozi zgodovino je človeštvo spoznalo tudi mnogo slabih lastnosti te samokreativnosti. Na podlagi vseh teh izkušenj so se v razvitih družbenih sistemih sčasoma razvili stebri humanizma, ki naj bi neodvisno varovali družbeni sistem pred anomalijami. Te »trdnjave« človečnosti predstavljajo znanost, umetnost, pravo, izobraževanje, politika, država, mediji itd. Podelili smo jim status neodvisnih varovalk, ki jim zaupamo, da bodo pogumno »prekinile tokokrog« vsakič, ko se bodo zamajali temelji človečnosti, humanizma, skratka pravočasno reagirale. So dejansko neke vrste imunski sistem oziroma oziroma branik, ki so ga skozi zgodovino utemeljili pogumni posamezniki in skupine, ko so v imenu skupnega dobrega nemalokrat žrtvovali celo svoja življenja! Ponavljam! Za skupno dobro so žrtvovali lastna življenja! Ste slučajno pozabili? Razumete?

V luči vseh aktualnih dogodkov se je ta trenutek vredno vprašati, ali te humanistične varovalke dejansko tudi delujejo. Oziroma še bolje: komu danes služijo? Ker gre v globalnem smislu za izredno široko in dinamično problematiko, kjer je posploševanje nesmiselno, se bom raje osredotočil na Slovenijo, konkretneje na »varovalke« našega družbenega sistema, ki je zelo specifičen.

Namesto humanističnih varovalk »keš pičke«?

Zakaj je naš družbeni sistem specifičen? Slovenija je mikro sistem, ki ima izjemne pogoje tako v smislu samega prostora (naravne danosti, lega), kakor tudi v samem smislu družbenih kapacitet (znanje, sposobnosti). Ste morda ob shodu v Parizu pomislili, da če bi celotno slovensko družbo »prezrcalili« na shod, še zdaleč ne bi dosegli števila udeležencev? To dejstvo vam omogoča veliko lažje razumevanje izjemne majhnosti družbenega sistema, katerega del smo. In zato v današnjem odprtem globalnem svetu po vseh pravilih logike sploh ne bi smeli imeti hujših kriz, saj je ravno fleksibilnost mikro sistemov v smislu odzivanja na situacije iz okolja ta trenutek največja prednost. Vseeno krizo imamo! In to zelo globoko! Zakaj? Morda zato, ker so odpovedale vse humanistične varovalke?

Da bomo lažje razumeli globino dužbene krize, ki še zdaleč ni le finančna, ampak gre morda celo za popolni razkroj kulture, se osredotočimo na aktualni primer odvzema dodatka za otroke s posebnimi potrebami. Šele ko je ministrstvo zaustavilo finančni tok (!), so se pokazale anomalije, ki so strnjene v vprašanju: je Slovenija postala dežela otrok s posebnimi potrebami? V pičlem desetljetju smo iz 2 odstotkov otrok s posebnimi potrebami skočili na 8 odstotkov. Kako je to mogoče?

Moja dilema ni vprašanje denarja oziroma upravičenost ali neupravičenost vladnega ukrepa. Moja dilema je: če se vse anomalije pokažejo šele, ko zapremo finančni tok, lahko sklepamo, da nobena humanistična varovalka (ki naj bi varovala družbeni sistem pred anomalijami) ne deluje. Kdo pa je "varovalka" v izobraževalnem sistemu? Nedvomno učitelji in vzgojitelji sami z vsemi spremljajočimi inštitucijami vred! Seveda je popolnoma neupravičeno trditi, da se na problematiko ni opozarjalo že veliko prej, kar je nazorno pojasnil spoštovani dr. Musek, zato ne smemo problema kar tako posploševati in vsega metati v isti koš. Vseeno pa ostaja izredno grenak priokus ob neizpodbitnem dejstvu, da se tako občutljiva tema in reševanje anomalij, ki so se pojavile pri problematiki otrok s posebnimi potrebami, pojavi šele, ko se zapre finančni tok.

Še en nazoren in nadvse zaskrbljujoč dokaz, da je stanje več kot alarmantno, se skriva v dejstvu, da se celoten izobraževalni sistem lahko »poenoti« le, ko se dotaknete plač, ko pa pride do vsebine, se ta enotnost razblini! To so, milo rečeno, alarmantni vedenjski vzorci! Temeljno vprašanje, ki se pojavi, je, ali humanistične varovalke, ki jim zaupamo in ki so »varuhi« človečnosti in posledično družbenega sistema, reagirajo šele, ko se prekine finančni tok?

Najbolj zaskrbljujoče pri vsem skupaj je, da podoben modus operandi srečujemo na skoraj vseh področjih. Poglejmo si nekaj aktualnih primerov. Šele s prekinitvijo finančnega toka za občine se v ospredje dogajanja postavlja problematika javne samouprave in vse njene anomalije. Da ima takšen mikrosistem 212 občin, katerih polovica sploh ne zadostuje osnovnim zakonskim potrebam (imajo manj kot 5000 prebivalcev), je spet nazoren dokaz za popolno nedelovanje varovalk sistema. Seveda bi se marsikdo izgovarjal na »izjemne« razmere, kjer zakon dopušča tudi manjše število prebivalcev, kar je seveda čista neumnost, saj je teh »izjem« danes že polovica!

Naslednji nazoren primer nedelovanja varovalk je problematika upravljanja družbenega premoženja. Ta izjemno občutljiva tema nas pesti že od osamosvojitve dalje in privre na plano šele, ko je zgodbe konec in se soočamo ali s propadom podjetja ali pa je že v fazi prodaje. In ravno te pozne reakcije, ki so nedvomno rezultat nedelovanja varovalk, so tudi eden izmed glavnih razlogov za nedelovanje našega mikrosistema. Še več, iz naštetih primerov lahko hitro sklenemo, da so se podredile finančnemu toku oziroma ozkim interesom sebičnosti in egoizma!

Prehodi in varovalke

O tem, da se nahajamo v verjetno najpomembnejšem obdobju človeške zgodovine, ni več nobenega dvoma. In daleč od tega, da je edina problematika le finančna kriza; gre preprosto za eno izmed ključnih prelomnic v zgodovini človeštva (prištejte še vpliv narave, znanosti, tehnologije)!

Sprememba vsakega sistema je dolgotrajen proces in tu ni hitrih rešitev, zato je nove temelje treba graditi postopoma in zagotoviti trajnostni razvoj. Prav tako ima konstruktivno uvajanje novih sistemov logične korake za prehod s starega na nov sistem:

• analiza obstoječega stanja ter ugotavljanje napak, vrnitev sistema v temeljno stanje in priprava na prehod v nov sistem.

• prehodno obdobje - sinteza: predstavlja postopen pragmatični prehod iz enega sistema v drugega. Prehod ne pomeni uničenja starega sistema, ampak zahteva, da se iz njega izlušči dobre rešitve, ki se jih implementira v nov sistem.

• realizacija in nadzor delovanja novega sistema.

Če se vrnemo v slovenski prostor, si moramo priznati, da se pri nas vse skupaj zatakne že pri prvem koraku. In ker je absurdno uvajati spremembe na trhlih temeljih, katerih del so nedvomno prej omenjene nedelujoče humanistične varovalke, lahko zaključimo, da se premier Miro Cerar nahaja v izredno težki situaciji. Je čistilec! Je tisti, ki bo moral vse te temelje očistiti! In to v tako sprevženi materialistični družbi kot je naša, ni šala! Gre za eno izmed osnovnih in verjetno najtežjih nalog, saj so se temelji zelo nazorno sprevrgli v past lastnih interesov, privilegijev in odvisnosti od finančnega toka. Zato je nesmiselno pričakovati, da bo v njegovem mandatu prišlo do revolucionarnih sprememb.

In ne, ne bo se zapisal kot veliki rešitelj. Lahko pa se zapiše kot človek, ki mu je uspelo regenerirati temelje humanistične družbe, na katerih bodo lahko nato nove generacije gradile zdrave vizije v korist celotne družbe! Ali mu bo uspelo, bo nedvomno pokazal čas, prav tako pa bo brez vsake podpore že vnaprej obsojen na propad, saj so interesne skupine skozi čas pridobile izredno moč! Verjeli ali ne, vendarle gre za boj Davida proti Goljatu!

Za zaključek si postavim še naslednja vprašanja:

Bomo zanikali vse žrtve, ki jih je terjala zgodovina, vso plemenitost posameznikov, ki so skozi zgodovino oblikovali temeljna humanistična načela? So ta res tako samoumevna ali se moramo zanje konstantno boriti, jih vzdrževati? Bomo namesto humanistov, pogumnih borcev za človečnost, postali navadne keš pičke? In ker sem varovalka tudi sam, ta vprašanja redno zastavljam tudi sebi in se tako znova in znova obvarujem pred breznom izrojenega materializma. »Sem postal navadna materialistična keš pička?« In vi, spoštovani bralec, spoštovana družba? Si kdaj zastavljate ta vprašanja?