Virus covid-19 in mi: higiena rok
Predolgo smo se obotavljali in kasnili tudi z ustreznim nadzorom nad epidemično Italijo.
Odpri galerijo
Za razkužila za roke, ta osnovni in preprosti preventivni ukrep, morajo skrbeti vodstva zdravstvenih zavodov, nadzirati pa zdravstvena inšpekcija in območne enote NIJZ. Foto Blaž Samec
Po planetu razsaja novi koronavirus in seje paniko. A vprašajmo se, zakaj ljudi prevevata negotovost in nalezljiv preplah. Gre pravzaprav za naraven odziv vsakega živega bitja na nevarnost, še posebej pa bojazen za svoje zdravje in življenje, dodatno pa tudi za občutek in izkušnjo mnogih, da se ukrepa pomanjkljivo, obotavljivo, prepočasi in slabo domišljeno. Dvome o naši pripravljenosti in ukrepanju so izrazili tudi naši zdravniki.
Od pristojnih organov pa smo dolgo poslušali v glavnem univerzalno Švejkovo »zdravilo« za vse na svetu: Brez panike! A tudi redka bolj ali manj konkretna opozorila, kot na primer o higieni rok, pogosto v praksi izpadejo nestvarna in neizvedljiva.
V dokaz moja izkušnja izpred tedna dni: po zdravniškem pregledu in odvzemu krvi v stari stavbi Zdravstvenega doma Koper pri stolnici bi si rad razkužil roke, a možnosti za to ni bilo! V zelo obiskovano zdravstveno ustanovo bi vendarle sodila ustrezna naprava za razkuževanje rok na vsem dostopnem mestu, in to vedno, zlasti pa v sedanjem času nevarnosti epidemije. Od doma sem nato takoj 2. marca na pomanjkljivost telefonsko opozoril glavno medicinsko sestro, gospo N. Upam, da ne zaman in da kovačeva kobila ni več bosa! Za ta osnovni in preprosti preventivni ukrep morajo skrbeti vodstva zdravstvenih zavodov, nadzirati pa zdravstvena inšpekcija in območne enote NIJZ.
Podobno se menda dogaja tudi ponekod drugod po Sloveniji in tudi pri drugih ukrepih. Znanec mi je pripovedoval, da oseba, ki se je vrnila z obiska v Milanu in ji je bila odrejena samoizolacija na domu, redno hodi na jutranjo kavico in klepet v bližnji bife in se sploh veliko potika naokoli med ljudmi. Videti je, da naša samozaščitna zavest ni na višini, da bi se lahko zanašali nanjo.
Morda bo kdo rekel, da so to vendar malenkosti. A v sedanjem času širjenja covida-19 so to velike, pomembne »malenkosti«.
Predolgo smo se obotavljali in kasnili tudi z ustreznim nadzorom nad epidemično Italijo in še nekaterimi drugimi omejitvami in prepovedmi, na primer glede javnih prireditev itd. Zavedati se moramo, da poleg bitke s koronavirusom bijemo tudi bitko s časom in da je (pre)pozno, obotavljivo in polovičarsko ukrepanje potem bolj ali manj streljanje v prazno! To poudarjam iz izkušenj, ko sem se desetletje po drugi svetovni vojni spopadal z epidemijami tifusa na Dolenjskem in Kočevskem kot sanitarni inšpektor.
Od pristojnih organov pa smo dolgo poslušali v glavnem univerzalno Švejkovo »zdravilo« za vse na svetu: Brez panike! A tudi redka bolj ali manj konkretna opozorila, kot na primer o higieni rok, pogosto v praksi izpadejo nestvarna in neizvedljiva.
V dokaz moja izkušnja izpred tedna dni: po zdravniškem pregledu in odvzemu krvi v stari stavbi Zdravstvenega doma Koper pri stolnici bi si rad razkužil roke, a možnosti za to ni bilo! V zelo obiskovano zdravstveno ustanovo bi vendarle sodila ustrezna naprava za razkuževanje rok na vsem dostopnem mestu, in to vedno, zlasti pa v sedanjem času nevarnosti epidemije. Od doma sem nato takoj 2. marca na pomanjkljivost telefonsko opozoril glavno medicinsko sestro, gospo N. Upam, da ne zaman in da kovačeva kobila ni več bosa! Za ta osnovni in preprosti preventivni ukrep morajo skrbeti vodstva zdravstvenih zavodov, nadzirati pa zdravstvena inšpekcija in območne enote NIJZ.
Podobno se menda dogaja tudi ponekod drugod po Sloveniji in tudi pri drugih ukrepih. Znanec mi je pripovedoval, da oseba, ki se je vrnila z obiska v Milanu in ji je bila odrejena samoizolacija na domu, redno hodi na jutranjo kavico in klepet v bližnji bife in se sploh veliko potika naokoli med ljudmi. Videti je, da naša samozaščitna zavest ni na višini, da bi se lahko zanašali nanjo.
Morda bo kdo rekel, da so to vendar malenkosti. A v sedanjem času širjenja covida-19 so to velike, pomembne »malenkosti«.
Predolgo smo se obotavljali in kasnili tudi z ustreznim nadzorom nad epidemično Italijo in še nekaterimi drugimi omejitvami in prepovedmi, na primer glede javnih prireditev itd. Zavedati se moramo, da poleg bitke s koronavirusom bijemo tudi bitko s časom in da je (pre)pozno, obotavljivo in polovičarsko ukrepanje potem bolj ali manj streljanje v prazno! To poudarjam iz izkušenj, ko sem se desetletje po drugi svetovni vojni spopadal z epidemijami tifusa na Dolenjskem in Kočevskem kot sanitarni inšpektor.
