Vprašanje o umetnosti: kot ars amandi

Andrej Medved ob prazniku kulture: Govoriti o »umetniji« in celo o »artefaktu« pomeni tudi nakazati poetično razsežnost analitičnega izkustva ...

Objavljeno
08. februar 2020 05.00
Posodobljeno
08. februar 2020 05.00
Pesnik Andrej Medved ob dnevu kulture razmišlja o umetnosti. Fotodokumentacija Dela
Andrej Medved, Koper
Andrej Medved, Koper
JeEden umetnosti in njene želje ni izsiljena ljubezen, po Lacanu, temveč neznansko pomnožena, prazna večnost. Izsiljena ljubezen ne seže v realno družbenopolitičnega kapitala sodobnega sveta, ampak je subjektov ideal, ki se dogaja v trenutnosti, v hipnosti »dogodka«. Dogodek: l’événement der Liebe kot amor vincit (omnia) se dogodi pri njem v matemu njegove »piante sacre«, v Sinthomu, ko Lacan spregovori o Jamesu Joyceu. Lacanova »pomota«, nezavedno = die Unbewusste kot une bévue, je v njegovem nepriznavanju, da ne obstaja Ženska kot La Femme, v izločitvi in zanikanju, preklicanju umetnosti kot prave in edine Ženske, La toute Femme, »edine ženske, ki jo ljubim« (Nietzsche).

Pod znamenjem te seksualne diference je skrita »neskončna proizvodnja« kot amebnost umetnikovega Dejanja – »dogodka« kot spolnega razmerja: lastenje in pri-lastitev, spoj in združitev v eno, večno vračanje kot l’éternel retour. Lastenje umetniškega dela z in skozi žensko se dogaja v poti in na poti k izviru (Quelle), k izvoru in prabiti (Ursache) kot žrtvena daritev (Opfer, Spende). Umetnik je in ni zaprečeni subjekt, čeprav in tudi, če je falični »ostanek«, padli angel, je v temeljnem odnosu s primordialnim označevalcem, naj bo ta ženski ali moški označevalec. Ni več razmožen, temveč kot ustvarjalnost, ko umetnik meri na svobodo, tj. histerično celoto in spoznanje, osvobojen vse ničnosti vsakdanjega subjekta.

Tako se predpostavi neki temeljni »ustroj« sveta in pa človeške ek-sistence v odnosu moškega in ženskega počela, kjer hkrati ni in je neko razmerje moškega in ženskega sinthoma. Sinthome je razrešitev vseh odnosov v čeprav izsiljeni ljubezni, ki jo Lacan poveže s spolnim (ne)sorazmerjem, z bitjo/smislom in realnim. V realnem je užitek (la jouissance), ki je »prislušje smislu« umetnine, ki je smisel eksistence, umetnosti in vsakega umetniškega akta.

image
JeEden umetnosti in njene želje ni izsiljena ljubezen, po Lacanu, temveč neznansko pomnožena, prazna večnost. Fotodokumentacija Dela


Lacan v enem zadnjih seminarjev zapiše: Realno s tem ostaja mesto/kraj, ki je naloga psihoanalize kot novega mišljenja in poezije, ki nima svojega označevalca oziroma: njen označevalec je poietos: izvir/izvor za ustvarjalnost.

Kot je znano, je zapisal Bernard Bass, Lacan očitno ni ignoriral tistega, čemur je Eric Porge upravičeno (iz)rekel »poezija nezavednega«, kot jo neprestano udejanjata metonimična in metaforična izkušnja. Ko gre za analitično prakso, torej za njegovo »tehniko«, je Lacan dejansko poudarjal, da interpretacija bistveno izhaja iz poetičnega. Tako je še v zadnjem predavanju Neuspeh nezavednega je ljubezen, ki že izraža politični tropizem, v obliki priznanja razglašal: »Samo poezija omogoča interpretacijo in natanko zato v svoji tehniki ne dosežem več tega, česar se drži. Nisem dovolj pesnik, premalo sem pesnik« – pri čemer je »pesnik« v tem primeru izgovorjen »pejsnik«, »dovolj-pejsnik«.

Toda govoriti o »umetniji« in celo o »artefaktu« – kot reče Lacan v naslednjem stavku istega predavanja – pomeni tudi nakazati poetično razsežnost analitičnega izkustva, poietično v tem, da proizvaja učinke smisla, ki so vedno preseženi ali podaljšani, ki torej neprestano obkrožajo »luknjo« tega, kar je nemogoče izreči, da bi jo izkusili.

Freud je v svojem eseju Der Dichter und das Phantasieren tvegal sledečo opazko: »Pogosto zatrjujejo, da se v vsakem človeku skriva pesnik in da bo zadnji pesnik umrl hkrati z zadnjim človekom.« To formulo lahko tudi obrnemo: »Zadnji človek bo umrl z zadnjim pesnikom.« Če je torej poetično ključ do specifičnega razmerja med teorijo in prakso v psihoanalizi, potem psihoanalizi pripada dolžnost, da se upira smrti pesnika.