Vsaka država se briga samo zase

Svet nima skupnega imenovalca in vsaka država se briga samo za svoje interese. Sprašujem se, kam plujemo.

Objavljeno
20. marec 2020 05.00
Posodobljeno
20. marec 2020 05.00
V evropski komisiji bi se morali dogovoriti, kateri projekti so pomembni za celotno Evropo. Foto Reuters
Tone Štefanec, Beltinci
Tone Štefanec, Beltinci
Ko človek spremlja različne medije, lahko z malo inteligence in pameti spozna, da svet nima skupnega imenovalca in da se vsaka država briga samo za svoje interese, kar se kaže predvsem v tem, koliko bo katera iztržila od Evropske unije in velesil. To velja za velike in majhne države.

V medijih je največ govora o Kitajski kot o novi svetovni velesili, v zadnjem času tudi o Indiji, o ZDA, o samostojni Angliji in morda še o Rusiji. Skoraj vse druge države so drobiž v interesih omenjenih držav, celo Francija in Nemčija razen v besedah ne predstavljata držav, ki bi Evropo lahko dostojno, vztrajno in učinkovito zastopale v svetovnem merilu.

Merklova ni več nekdanja prva dama Evrope, francoski predsednik veliko govori na javni sceni in podobno kot doma tudi v tujini nima posebnega vpliva.

Merklovi je spodrsnilo pri kadrovanju svoje strankarske naslednice in pri krepitvi dolgoročnega in konkretnega sodelovanja Nemčije in EU z ZDA, ki ji je za Evropo malo mar. Zanima jo predvsem Kitajska in iz prestižnih političnih razlogov Severna Koreja. OZN je domnevna svetovna sila, o kateri se malo govori in piše, tudi zaradi nebogljenega generalnega sekretarja. Ne pomnim, da bi generalni sekretar OZN na svetovnih srečanjih s svojo besedo kakorkoli odločilno vplival na izboljšanje svetovnih razmer. Še dobro, da ima v svojem okrilju specializirane organizacije, ki vsaka po svoje vsaj delno pomagajo obubožanemu svetovnemu prebivalstvu, zlasti v Afriki.

Svetovni politiki mnogo potujejo s konference na konferenco, kjer se znova in znova brezplodno pogovarjajo, a malo dogovorijo. Lahko smo prebrali, da nova predsednica evropske komisije veliko govori, a malo stori, in celo Hrvaško zaradi desnih strankarskih interesov do onemoglosti poveličuje in kuje v nebesa, čeprav bi morala biti do vseh članic enako povezovalna in zahtevna.

EU ima različne sklade. Zlasti manjše države pričakujejo od nje predvsem finančno pomoč, niso pa pripravljene v skupno blagajno plačati več kot so doslej. Tudi majhne občine dobivajo denarno pomoč, namesto da bi se v evropski komisiji dogovorili, kateri projekti so pomembni za celotno Evropo.

Lahko se le vprašamo, kam plujemo.