Zakaj ne po slovensko?

Pogled na revijo mi vzbudi odpor zaradi njenega z velikimi črkami natisnjenega angleškega imena.

Objavljeno
06. april 2019 09.00
Posodobljeno
06. april 2019 09.00
»Tokrat pa me je pritegnil članek z naslovom Slovenska Hiša – Figovec in podnaslovom Slovenska tradicija.« FOTO Blaž Samec
dr. Mojca Ravnik, Ljubljana
dr. Mojca Ravnik, Ljubljana
Pred nekaj dnevi sem s časopisom ponovno prejela revijo Goodlife – Dobro življenje. Pogled na to revijo mi vedno vzbudi odpor zaradi njenega z velikimi črkami natisnjenega angleškega imena, ki mu je spodaj z manjšimi črkami dodan slovenski prevod. Zdi se mi vsiljivo, da mi jo pošiljajo, saj je sama nikoli ne bi naročila. Zato jo ponavadi takoj vržem v star papir.

Tokrat pa me je pritegnil članek z naslovom Slovenska Hiša – Figovec in podnaslovom Slovenska tradicija, ker sem že slišala dobro novico, da novi lastniki pripravljajo tradicionalne jedi, ki so bile včasih značilne za to gostilno. A vsakič, ko grem mimo stavbe Figovca z velikim napisom Slovenska Hiša, se vprašam, zakaj pišejo Hišo z veliko začetnico. Morda se jim zdi, da je tako, po tujem zgledu napisano ime, imenitnejše, a je moteče in deluje spakljivo. Tako deluje tudi naslov članka v Goodlifu, ki pa je tudi v nasprotju s podnaslovom, saj glede jezika tradicije očitno ne spoštujejo.

image
Niso mladi ljudje sami krivi, če so se navzeli pozerstva v angleščini, ki se šopiri po naših sredstvih obveščanja in javnem prostoru. FOTO Leon Vidic


Članek pohvalno govori o Slovenski Hiši, ki da »ostaja zvesta dolgoletni tradiciji domače, slovenske kuhinje«, nato pa med drugim tudi pove, da se etnologinja in kulturna entropologinja, ki je idejni vodja projekta, »stalno izobražuje in da ima narejeno tudi wine and spirit education«. Ali se tega ne da povedati po slovensko? Namenoma ne navajam nobenih imen, ker verjamem, da si ekipa prizadeva za uspeh gostilne in za uveljavitev tradicionalne kuhinje, in jim želim, da bi bili uspešni. A promocija slovenske tradicije v tako malomarnem in poangleženem jeziku ni ravno verodostojna.

Niso mladi ljudje sami krivi, če so se navzeli pozerstva v angleščini, ki se šopiri po naših sredstvih obveščanja in javnem prostoru. Tudi Goodlife ni edini grešnik, je pa dober primer, ki kaže, kako neverjetno neobčutljivi smo postali, da nas ne moti, da angleščina izriva slovenščino in da tudi humanistično izobraženi ljudje do tega niso kritični, ampak celo nasprotno, namesto slovenščine uporabljajo angleščino, kjer za to ni prav nobene potrebe.