Zakaj že trideset let čakamo?

Načrt za umestitev nove Narodne in univerzitetne knjižnice ob znameniti Aškerčevi v Ljubljani ostaja nerealizirana zamisel.

Objavljeno
06. marec 2020 05.00
Posodobljeno
06. marec 2020 05.00
Na prostoru ob znameniti Aškerčevi cesti, kjer naj bi stala nova narodna in univerzitetna knjižnica, vidimo le velik prazen prostor, ki služi za parkirišče. Foto Tomi Lombar
Marjan Zavšek, Laško
Marjan Zavšek, Laško
Kar trikrat izigrana Slovenija – tako v pismih bralcev ugotavlja Jože Špilak (Delo, 26. februarja, stran 5) ob ugotovitvi, da smo v EU povoženi na celi črti. Ob tem me seveda zanima, kaj bo odgovoril slovenski sodnik pri sodišču EU.

Že vrsto let je popolnoma jasno, da imajo sosedje Hrvati mnogo močnejšo kritično maso akademikov in raznoraznih pravnikov, diplomatov, izseljencev, propagandni stroj, vsekakor pa močno samozavest, kar se seveda odraža v EU. Ob tem se spomnim ocene nekdanjega predsednika Türka, ki nas je opominjal, da potrebujemo efektivno, in ne deklaratorno državno oblast. Ali smo sploh zreli za to? Naš odnos do nacionalne biti kot osrednje hrbtenice državnosti se zelo nazorno izkazuje pri Plečnikovi Narodni in univerzitetni knjižnici, priborjeni po študentskih demonstracijah proti takratnemu Beogradu, zgrajeni 1938, ko je nastala Plečnikova umetnina.

In zdaj v tako imenovani demokratični Sloveniji?

Že kar nekaj let idejni načrt za umestitev nove Narodne in univerzitetne knjižnice ob znameniti Aškerčevi v Ljubljani ostaja nerealizirana zamisel. Skupaj s Plečnikovo palačo bi bila most med preteklostjo in prihodnostjo: dva pola slovenske identitete, dvojica, ki bo predstavljala našo zgodovino in odpirala pot v prihodnost (povzeto po spletni strani Nuka). To naj bi bil najuglednejši spomenik slovenski državnosti, prvi javni prostor kulture in znanja, zgrajen v trideset letih od vzpostavitve nove države. Vendar je bil na letošnji dan kulturnega praznika v spomin na Franceta Prešerna ter v preteklih letih v Sloveniji uradno odprt samo en nov, čudovit arhitekturni objekt – islamski center za duhovnost in izobraževanje.

image
Na letošnji dan kulturnega praznika v spomin na Franceta Prešerna ter v preteklih letihje bil v Sloveniji uradno odprt samo en nov, čudovit arhitekturni objekt – islamski center za duhovnost in izobraževanje. Foto Blažž Samec


Na drugi strani lahko na prostoru ob znameniti Aškerčevi cesti, kjer naj bi stala nova narodna in univerzitetna knjižnica, vidimo le velik prazen prostor, ki služi za parkirišče. Zelo trd, realen prikaz nazorno kaže, da še danes, po skoraj 200 letih velja mojstrova trpka ocena naše mentalitete v njegovih Glosah z besedami »Kranjec moj mu osle kaže«, ne samo pevcu, ampak, lahko rečemo, vsej kulturno-duhovni potencialni izjemnosti in odličnosti.

V novejši zgodovini je tako popljuvani totalitarni sistem poskrbel, poleg obnove mnogo cerkva in gradov, za izgradnjo dveh izstopajočih monumentalnih objektov javnega dobrega: Kliničnega centra, ki si ga prisvajajo različni »fidesi«, ter Cankarjevega doma, v katerem so se izbrani negovani otroci »borili« za demokratično Slovenijo in se zdaj samozadovoljno uporablja tudi za kulturniške rituale ob prazniku v spomin na prav tako nekoč popljuvanega velikega poeta.

Zakaj že trideset let čakamo?

Naj na koncu uporabim in dopolnim vzklik v naslovu pisma gospe Zlate Jeras-Pohl glede obnove Plečnikovega stadiona Stadion, stadion! – NUK2, NUK2, NUK2!