Zgodovinar le kot registrator povezanih dogodkov
Enostranska obdelava posameznih dogodkov je podobna nekakšnemu spačenemu torzu zgodovine.
Odpri galerijo
Na dogodke je treba gledati z obema očesoma in poslušati z obema ušesoma. Foto Igor Zaplatil
Naše zgodovinopisje je danes podobno aplikaciji fragmentov na celotno zgodovino v nekem obdobju, a brez prikaza vzročnih povezav.
Tako smo pred kratkim na TV poslušali debato desnih in levih zgodovinarjev na isto temo, na medvojne in povojne poboje. Jasno, poslušali smo dve različni zgodovini. Če smo to debato poslušali z desnim in levim ušesom hkrati, smo šele slišali pravo in resnično zgodovino. Na žalost v obliki kreganja, seveda. Takšno pisanje in tolmačenje zgodovinskih dogodkov ne vodi nikamor, niti k zgodovini, še manj pa k resnici. Taka enostranska obdelava posameznih dogodkov je še najbolj podobna nekakšnemu spačenemu torzu zgodovine, kjer so nakazane le nekatere poteze, a še te povsem spačene.
Poboji v zvezi z vojno niso samo komunistični, začnejo se s sovražno zasedbo tuje vojske in njenih pobojev domačega prebivalstva. Ta vojska je imela že v samem začetku svoje simpatizerje, ki so postali domači izdajalci vseh zavednih, zato tudi sumljivih Slovencev. Spomnimo se nočnih deportacij ljudi, ki (še) niso ničesar storili. Pravica in dolžnost vsakega naroda je, da se brani. Zato je nastalo odporniško gibanje – in zato prve žrtve med domačimi izdajalci, ki so izdajali nedolžne ljudi. O tem desni zgodovinarji ničesar ne govorijo in prav gotovo je mnogo teh izdajalcev kot lažno nedolžnih v teh jamah »povojnih pobojev«. Tu najdete tudi pobite otroke, ki so brez dvoma nedolžni. Kaj izdane družine niso imele nedolžnih otrok, ki so prav tako umirali v taboriščih? Vojna je umazana stvar z obeh strani.
Zakaj desni in levi zgodovinarji ne pokažejo resnice z obeh strani? Ob teh žrtvah je šlo še za nekaj – za načrtno iztrebljanje vsega naroda in domači izdajalci so pri tem pomagali od začetka do konca vojne. Kdo se je bal povojnega maščevanja? Vsi tisti, ki so imeli slabo vest in so zato bežali. Res je, da so bili mnogi pobiti samo zato, da so jim vzeli premoženje. Res pa je tudi, da so bili mnogi trgovci in politiki odpeljani v taborišča med vojno iz enakih razlogov. Medvojni kolaboranti in njihovi simpatizerji radi izpostavljajo »zunajsodne poboje«. To je gotovo nedopustno. Toda medvojno streljani in v taborišča odpeljani so bili tudi prikrajšani za pravično sojenje.
Približno tako je videti kruta realnost slovenski žrtev druge svetovne vojne. Na dogodke je treba gledati z obema očesoma in poslušati z obema ušesoma. In če zdaj daste na tehtnico zločine z obeh strani, potem boste videli, da se je izdaja naroda začela pred poboji in je največja sramota in največji zločin, kar se lahko zgodi kateremu koli narodu. Pretekla zgodovina ne potrebuje politikov in ne politikantov, potrebuje črko vsega resničnega dogajanja in pošteno ter dostojanstveno držo.
Tako smo pred kratkim na TV poslušali debato desnih in levih zgodovinarjev na isto temo, na medvojne in povojne poboje. Jasno, poslušali smo dve različni zgodovini. Če smo to debato poslušali z desnim in levim ušesom hkrati, smo šele slišali pravo in resnično zgodovino. Na žalost v obliki kreganja, seveda. Takšno pisanje in tolmačenje zgodovinskih dogodkov ne vodi nikamor, niti k zgodovini, še manj pa k resnici. Taka enostranska obdelava posameznih dogodkov je še najbolj podobna nekakšnemu spačenemu torzu zgodovine, kjer so nakazane le nekatere poteze, a še te povsem spačene.
Poboji v zvezi z vojno niso samo komunistični, začnejo se s sovražno zasedbo tuje vojske in njenih pobojev domačega prebivalstva. Ta vojska je imela že v samem začetku svoje simpatizerje, ki so postali domači izdajalci vseh zavednih, zato tudi sumljivih Slovencev. Spomnimo se nočnih deportacij ljudi, ki (še) niso ničesar storili. Pravica in dolžnost vsakega naroda je, da se brani. Zato je nastalo odporniško gibanje – in zato prve žrtve med domačimi izdajalci, ki so izdajali nedolžne ljudi. O tem desni zgodovinarji ničesar ne govorijo in prav gotovo je mnogo teh izdajalcev kot lažno nedolžnih v teh jamah »povojnih pobojev«. Tu najdete tudi pobite otroke, ki so brez dvoma nedolžni. Kaj izdane družine niso imele nedolžnih otrok, ki so prav tako umirali v taboriščih? Vojna je umazana stvar z obeh strani.
Zakaj desni in levi zgodovinarji ne pokažejo resnice z obeh strani? Ob teh žrtvah je šlo še za nekaj – za načrtno iztrebljanje vsega naroda in domači izdajalci so pri tem pomagali od začetka do konca vojne. Kdo se je bal povojnega maščevanja? Vsi tisti, ki so imeli slabo vest in so zato bežali. Res je, da so bili mnogi pobiti samo zato, da so jim vzeli premoženje. Res pa je tudi, da so bili mnogi trgovci in politiki odpeljani v taborišča med vojno iz enakih razlogov. Medvojni kolaboranti in njihovi simpatizerji radi izpostavljajo »zunajsodne poboje«. To je gotovo nedopustno. Toda medvojno streljani in v taborišča odpeljani so bili tudi prikrajšani za pravično sojenje.
Približno tako je videti kruta realnost slovenski žrtev druge svetovne vojne. Na dogodke je treba gledati z obema očesoma in poslušati z obema ušesoma. In če zdaj daste na tehtnico zločine z obeh strani, potem boste videli, da se je izdaja naroda začela pred poboji in je največja sramota in največji zločin, kar se lahko zgodi kateremu koli narodu. Pretekla zgodovina ne potrebuje politikov in ne politikantov, potrebuje črko vsega resničnega dogajanja in pošteno ter dostojanstveno držo.
