Tiskane izdaje
V spopadanju z dolžniško krizo na stari celini se pogosto razpravlja o rdečih linijah, čez katere nikakor ne bi smeli. Velikokrat niso dolgo veljale, četudi jih je postavljala takšna političarka, kakršna je nemška kanclerka Angela Merkel. Z zaostrovanjem krize so bili sprejeti ukrepi, ki so bili še pred kratkim nepredstavljivi. V praksi je čedalje več skupne odgovornosti držav za dolgove, fiskalni pakt je bil sklenjen v nekaj mesecih, banke se bodo lahko kapitalsko napajale iz evropskega rešilnega sklada.
Finančni ministri, ki se bodo jutri zbrali v Bruslju, bodo nadaljevali gasilske akcije. Težava je, da gasilski ukrepi doslej niso pomagali in kriza se samo še poglablja. Kje je tista rdeča linija, ki bi pomenila začetek konca denarne unije, kakršno poznamo, si nihče sploh ne upa povedati. Reševanje krize je postalo način delovanja Unije. To ni le dolžniška, finančna ali bančna kriza, marveč prava evropska politična kriza, ki lahko spodnese ravnotežje na stari celini. Ker sredi krize potekajo praznovanja 50. obletnice nemško-francoske sprave kot temelja EU, bi razumevanje doseženega v zadnjih desetletjih moralo biti več kot le simbolika.
Tudi ravnanje napol bankrotiranega Cipra, ki predseduje EU in se o finančni pomoči pogaja še z Rusijo, Kitajsko in arabskimi državami, ima več kot simbolno težo. Zastonj sir je le v mišelovki. Tako je past, v katero se zateka Nikozija, opisal eden od evropskih diplomatov. Prepričanje, da bo nezaupanje med evropskimi državami, ki ga je povzročila kriza, odpravljeno hitro in brez večjih posledic, je enako naivno. Navsezadnje vlada v Londonu razmišlja o referendumu, ki bi lahko pripeljal do britanskega izstopa iz EU. Pol stoletja po prelomni spravni maši v Reimsu je Evropa spet pred zgodovinskimi izzivi.
