Na simulatorju se pri spodrsljajih ni bati posledic

Izkušnja na simulatorju vožnje je Jakoba pripravila do tega, da je sprejel nov izziv – prigarati še vozniški izpit.
Fotografija: Jakob Koritnik in njegova mentorica Ines Prošek na virtualni cesti FOTO Uroš Hočevar/Delo
Odpri galerijo
Jakob Koritnik in njegova mentorica Ines Prošek na virtualni cesti FOTO Uroš Hočevar/Delo

Usede se za volan, si nadene očala, strastno vžge motor in se z vsem bitjem osredotoči na cestišče pred seboj. Drevesa, hiše, obcestni znaki bežijo mimo, idilično vožnjo prekinjajo nevarne situacije, počasneži, divjaki, ki prehitevajo v škarje, nevarni motoristi, nestrpni hupajoči tovornjakarji, pešci, ki se znajdejo na cesti, panoji, ki prestrezajo pozornost, in še kakšna otroška žoga prileti na vozišče … Za Jakoba Koritnika je vse to neprecenljivo nabiranje izkušenj – v varnem okolju.

Jakob je radoživ, prisrčen in rahločuten 21-letnik, v marsičem zelo drugačen od večine svojih vrstnikov, ki neučakano zajemajo življenje z veliko žlico in imajo vgrajeno »samozavest – serijsko«. Že od mladih nog je previden in samokritičen in tako je, zavedajoč se svojih telesnih pomanjkljivosti, svet okoli sebe prepričeval (in tudi sam trdno verjel), da ne bo nikoli zmogel voziti avtomobila.

Pa se je zasukalo drugače; izkušnja na simulatorju vožnje ga je navdušila, prepodila je neizmerne notranje strahove in mu vlila samozavest. V zadnjih dveh mesecih je v šoli vožnje z inštruktorjem obredel že pol Slovenije in prepričan je, da ga na koncu poti čaka vozniško dovoljenje in vse, kar sodi zraven. Morda še pred poletjem.


Občutek je enak, kot če bi se z avtom vozil po podeželju, mestu, avtocesti. FOTO Uroš Hočevar/Delo
Občutek je enak, kot če bi se z avtom vozil po podeželju, mestu, avtocesti. FOTO Uroš Hočevar/Delo


Počasi, postopoma, s kratkimi koraki


»Prijatelji so me stalno nagovarjali, naj grem delat vozniški izpit, da ne bom več odvisen od drugih, da mi ne bo treba zjutraj zgodaj vstajati in loviti avtobusov. Čeprav so me izzivali, sem bil trdno odločen: ni govora, nikoli!« zagreto pripoveduje Jakob. Fant se je namreč rodil z okvaro centra v možganih, ki skrbi za fino motoriko, za gibljivost prstov, koordinacijo, hitrost, odzivnost. Kljub številnim operacijam – kar 21 jih je prestal, večino v zgodnjem otroštvu – so njegovi gibi in reakcije še vedno omejeni, zakrčeni, zato je moral za številne veščine, ki so za povprečnega otroka samoumevne in spotoma pridobljene, garati veliko bolj in dlje časa. Več let je trajalo, da se je naučil voziti kolo, uspelo mu je s silnim trudom in podporo domačih. Prav ta izkušnja ga je odvrnila od šoferskih ambicij. Da pa bi prijateljem končno dokazal, da tega pač ne zmore, da je preveč tvegano, se je sklenil preizkusiti še na simulatorju vožnje in psihofizičnih testih na URI Soča.

A tam se je povsem nepričakovano vnela iskrica: »Ugotovil sem, da vožnja ni tak bavbav in da bi se je lahko naučil, seveda z nekoliko drugačnim pristopom kot drugi mladostniki. Počasi, postopoma, z majhnimi koraki, od katerih bom moral osvojiti in dosledno izpiliti vsakega posebej. Namesto da bi s simulatorja prinesel negativno spričevalo, sem sprejel nov izziv. Tudi zato, ker je pri iskanju službe vozniški izpit danes že skoraj samoumeven pogoj.«

Še preden je dobil dokončne rezultate testov, je Jakob globoko v sebi vedel, da bo ugriznil v to jabolko. Iskal je podoben simulator vožnje in prišel do Triglava Laba v Ljubljani. »Novembra lani sva se prvič slišala,« potrdi v Triglavu Labu zaposlena
Ines Prošek in doda, da je Jakob na njihovem simulatorju vožnje izjema, prvi, ki je začel voziti povsem brez praktičnih izkušenj.

Zato mu je vadbo na začetku »toplo odsvetovala«, češ da lahko šoferskega kandidata s svojimi nevarnimi situacijami prestraši in odžene. Sploh če je prestrašen tako, kot je bil Jakob.

Triglav Lab ima tri simulatorje vožnje. FOTO Uroš Hočevar/Delo
Triglav Lab ima tri simulatorje vožnje. FOTO Uroš Hočevar/Delo


A fant je bil vztrajen, »tečen«, kot pravi sam, želel je vsaj poskusiti. Ines je klonila, postala je njegova mentorica in zaupnica. Njegovi argumentaciji ni bilo mogoče oporekati: »Vedel sem, kar se zgodi na simulatorju, bo tu tudi ostalo, bo brez posledic. Na cesti je drugače; če izzoveš nesrečo, te to spremlja vse življenje.«


Glavno, da je vse brez posledic!


Preden se kandidat usede za volan, mora imeti v žepu potrdilo o pridobljenem teoretičnem znanju iz cestnoprometnih predpisov. Tudi vožnja na simulatorju brez tega nima smisla, pripomnim. Jakob se nasmehne: »Vse to sem imel, tako prvo pomoč kot opravljeno teorijo, in to že precej prej, preden sem prišel do simulatorja. A to ni imelo nobene zveze z vozniškim izpitom.«

In kako je potekal trening? Simulator omogoča tri scenarije vožnje: po podeželju, v mestu in po avtocesti. Jakob je na začetku vozil samo vsakega posameznega, po nekaj minut. Pred vožnjo sta se z mentorico pripravila, po vsaki vožnji pa analizirala, kaj je bilo v redu, kakšne so bile napake, kaj je treba izboljšati. Kasneje je že vozil po 20 minut skupaj. Začel je s samodejnim menjalnikom, da je osvojil plin in zavoro. Dodatna uporaba sklopke ob hkratnem popuščanju ali dodajanju plina je bila za njegovo fino motoriko poseben izziv. Naslednja zahtevna lekcija je bilo prestavljanje; dosegla sta celo, da vmes ni več pogledoval na menjalnik (kar je hiba vseh začetnikov).

Bilanco polletne vozniške kariere v Triglavu Labu Jakob strne v številkah: uničenih ali poškodovanih je bilo okoli 30 avtomobilov in okoli 20 žrtev med pešci, kolesarji in motoristi. Ampak vse brez posledic! Posebej mu je v spominu ostala nesreča, ki je simulirala zloglasni nalet vozil v megli na primorski avtocesti. »Veselo peljem po avtocesti, s 130 kilometri na uro, naenkrat se pred mano prikaže siva zavesa, pok, zabijem se v kolono. Šok: od kod pa tile?! Hitro sem ugotovil: megla, voziti bi moral 50, ne 130.«

Jakob je previden kandidat za šoferje, še nekaj časa bo vztrajal na simulatorju vožnje. FOTO Uroš Hočevar/Delo
Jakob je previden kandidat za šoferje, še nekaj časa bo vztrajal na simulatorju vožnje. FOTO Uroš Hočevar/Delo


Po štirih mesecih simulatorja, ki ga je Jakob obiskoval redno nekajkrat na teden, je začutil, da je čas za vstop v realnost. Začel je voziti v šoli vožnje, najprej deset ur na poligonu, potem postopoma po mestu, nato po lokalnih cestah. Opravil je že 35 ur vožnje, meni, da bo potreboval vsaj še enkrat toliko. Vzporedno bo še nekaj časa vadil tudi na simulatorju. S časom je od začetka maja nekoliko bolj na tesnem, se namuzne, ker je končno začel pripravništvo v poklicu, ki mu je pisan na kožo, kot pomočnik vzgojitelja v vrtcu. Poleg tega dela prostovoljno v društvu Meander z otroki s posebnimi potrebami, včasih pa je priložnostno čuval otroke na domu. »Jakob ima res zelo razvit socialni čut,« pojasni Ines njegov zanos. Ko bo zaslužil nekaj denarja, si bo kupil avto. Vse ob svojem času.



Tečaj za mlade voznike


Triglav Lab ima tri simulatorje vožnje. Na tem, ki je v pritličju nekdanjega Slovenijalesa, potekajo brezplačni tečaji za mlade voznike. Poskusili so tudi s starejšimi, a se ni obneslo, sodobna tehnologija pač ni primerna za vsakogar. Opravljena vožnja lahko tečajnikom zniža doplačilo za mladega voznika, predvsem pa je zanje to neke vrste psihološka priprava, pozitivna izkušnja in zavedanje, kaj vse se lahko pripeti na cesti. Zanimanje mladih za tečaj je izjemno veliko, na simulatorju pa se lahko preizkusi vsakdo, ki se oglasi v digitalni poslovalnici, če je le termin prost.

Simulator ne prešteva le voznikovih napak in razbitih avtomobilov, ampak spremlja tudi njegovo počutje in reakcije. Posebna očala posnamejo vožnjo skozi voznikove oči, sledijo njegovemu pogledu, pozornosti, agresivnost se meri po tem, kako speljuje. Ura na roki meri pulz, prevodnost kože, analizira raven stresa. Na koncu voznik dobi oceno s seznamom napak, oceni se reakcijski čas, celo varčnost vožnje.

Komentarji: