Poligon za testiranje nevarnih situacij v prometu

Ljubljana – Kakšen voznik je samovozeči avtomobil, če njegove atribute prevedemo v človeški jezik, navade in veščine? Previden, preudaren, bo znal prebrati pogosto neracionalne namere soudeležencev v prometu? Kako bo reagiral ob bližnjem srečanju z vozniki iz mesa in krvi? Takšna vprašanja so pomembna, ker bodo na cesti še dolgo sobivali eni in drugi.

Ustvarjalci zapletenih avtonomnih »organizmov« zato potrebujejo podatke o tem, kako se za volanom obnaša človek, kako ocenjuje situacije, kako se odziva nanje. Zato so skonstruirali poseben simulator vožnje, s pomočjo katerega bodo pridobili obsežno bazo podatkov, jih temeljito obdelali in uporabili pri nadaljnjem razvoju avtonomne vožnje in umetne inteligence pa tudi pri izboljševanju varnosti v prometu.

Projekt, v katerem sodelujejo Zavarovalnica Triglav, Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, zagonsko podjetje Nervtech in poznavalec področja prometa Andrej Brglez, vodi izredni profesor na elektrotehniški fakulteti Jaka Sodnik. Začeli so ga lani, do decembra so opravili prvo množično testiranje. Izmed več kot 500 anketirancev so izbrali 60 voznikov in jih povabili, da so na simulatorju odpeljali vožnjo po vnaprej določenem scenariju. Tako so dobili veliko količino informacij o njihovih reakcijah, predvsem v kritičnih situacijah. Podatke zdaj obdelujejo znanstveniki različnih profilov, psihologi, statistiki, obdelava pa še traja.

Napovedovanje tveganosti

Del analiz poteka na Univerzi v Mariboru, del na Univerzi v Ljubljani, tretji del pa v podjetju Nervtech. Kot je pojasnil Sodnik, gre za več različnih podatkovnih nizov in zbirk, ki jih je treba poenotiti in nato združiti: »Cilj je, da z Zavarovalnico Triglav, kjer je potekala študija, pripravimo poročilo tudi za širšo javnost. Poskušamo pa odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče s pomočjo simulacije vožnje in kratkim psihološkim testom določiti in napovedati tveganost in nevarno obnašanje posameznika v realnem prometu.«



In kako bodo izsledki pomagali pri razvoju »veščin« avtonomnega vozila? Se bo to lahko izognilo napakam, ki bi jih pri vožnji naredil človek, ali bo posnemalo človeško logiko? Po besedah sogovornika je ključni cilj izboljšati obnašanje avtonomnih vozil v prometu, predvsem povečati uspešnost njihovega sobivanja s človeškimi vozniki. Na eni strani morajo razumeti in predvidevati človeško obnašanje, na drugi strani pa ga v mejah dovoljenega tudi posnemati. Njihove analize so na primer pokazale, da v povprečju več kot 60 odstotkov ljudi na avtocesti vozi do deset kilometrov na uro čez omejitev in s premajhno varnostno razdaljo. Zato se zdaj, denimo, ukvarjajo z vprašanjem, ali naj se avtonomno vozilo prilagodi, da ne bo povzročalo zastojev, ali naj popolnoma upošteva pravila in tako vpliva tudi na obnašanje preostalih.

Sicer pa je cilj partnerjev v projektu sodelovati predvsem na področju simulacije, saj je vse situacije in prometne razmere mogoče uspešno preizkusiti v varnem simulacijskem okolju. Projekt je zanimiv tudi za zavarovalnice. Zanje je takšen produkt lahko marketinško sredstvo in tehnologija za ozaveščanje mladih o nevarnostih v prometu. V simulaciji se namreč lahko znajdejo v nevarnem položaju, ga deloma ozavestijo in posledično drugače ravnajo in bolje reagirajo tudi v pravem prometu. Po drugi strani pa bo mogoče omenjeni sistem uporabiti tudi za testiranje posameznika in ugotavljanje njegove tveganosti.