Vsa dostava se počasi prilagaja okoljskim omejitvam
Na daljše razdalje bo dizel zamenjal plin, v dostavi pa elektrika in plin, kolesa in pozneje še droni.
Odpri galerijo
Promet bosta čedalje bolj poganjala plin in elektrika.
Če želimo do leta 2030 doseči cilje na področju alternativnih goriv, se bo moral prilagoditi tudi tovorni promet, zato bo takrat na cestah vsaj 12 odstotkov električnih lahkih tovornih vozil in 12 odstotkov težkih tovornih vozil na utekočinjen zemeljski plin.
»Električna in samovozeča vozila so prihodnost v prometu. Na ministrstvu se tega zavedamo, zato smo sprejeli strategijo za alternativna goriva. Eden od ciljev te strategije je, da v Sloveniji po letu 2030 ne bo več dovoljena prva registracija avtomobilov, ki bodo imeli ogljični odtis večji od 50 gramov ogljikovega dioksida na kilometer, zdaj so pod to mejo samo električni avtomobili in priključni hibridi,« pravijo na ministrstvu za infrastrukturo.
V strategiji predlagani ukrepi, s katerimi bo Slovenija zagotovila ustrezno polnilno infrastrukturo za vozila na električni pogon, na stisnjeni in utekočinjeni zemeljski plin. Ukrepi so predvideni na vseh področjih od finančnih spodbud in sofinanciranj gradnje infrastrukture za alternativna goriva, sprememb predpisov, spodbujanja inovativnih rešitev in pospeševanje gospodarskega razvoja ter informiranja do odprave administrativnih ovir. Med ukrepi bodo finančne spodbude za nakup vozil na električni pogon in priključne hibride, oprostitve plačila določenih dajatev za vozila na električni pogon, brezplačna parkiranja in podobni ukrepi.
Več tisoč novih tovornjakov
Vendar zgolj ukrepi za avtomobile, ki sicer proizvedejo dve tretjini vseh emisij pri nas, ne bodo dovolj. »Če želimo do leta 2030 doseči cilje na področju alternativnih goriv, moramo poleg ukrepov za izboljšanje javnega potniškega prometa zagotoviti, da bo med osebnimi vozili vsaj 17 odstotkov električnih vozil in priključnih hibridov (200.000 vozil), 12 odstotkov električnih lahkih tovornih vozil (11.000 vozil), tretjina vseh avtobusov na stisnjen zemeljski plin (1150 avtobusov) in skoraj 12 odstotkov težkih tovornih vozil (dobrih 4300 vozil) na utekočinjeni zemeljski plin. Tako bomo v notranjem prometu že leta 2020 potrebovali 1200 polnilnic običajne moči, leta 2025 že 7000 in leta 2030 kar 22.300. Vsem ladjam v pristanišču v Kopru bo leta 2025 treba omogočiti napajanje z elektriko s kopnega in črpanje utekočinjenega zemeljskega plina.
O prihodnosti dizelskega goriva pa na MZI pravijo, da vsak nov predpis iz ugotavljanja skladnosti vozil glede emisij onesnaževal v izpušnih plinih cestnih motornih vozil dodatno znižuje dovoljene mejne vrednosti onesnaževal. Ker so v programu dela evropske komisije napovedane tudi spremembe s tega področja, je mogoče pričakovati, da se bodo dovoljene mejne vrednosti onesnaževal še zniževale. »Kako bo potekal razvoj dizelskih motorjev, pa ministrstvo ne more napovedati,« pravijo na MZI.
Dizel bo še ostal
Peter Pišek, predsednik sekcije za promet na obrtni zbornici, meni, da ima dizel še prihodnost, čeprav avtoprevozniki že veliko delajo v preusmeritvi na plin. Na MZI so dosegli tudi to, da bodo prihodnje leto za ta prehod dobili dva milijona evrov spodbud. Plin je cenejši, tudi energijsko bogat, nekaj težav pa je s tem, da stisnjeni plin med obveznim počitkom voznika lahko uide iz rezervoarja. Pri utekočinjenem plinu te težave menda ni, vendar je hlajenje plina energijsko potratnejše. Pišek meni, da bosta za dostavo na krajše razdalje večjo vlogo dobila elektrika in tudi plin. »Ob spodbudah, denimo nižjih cestninah in podobnem, bosta ti gorivi do določene mere izrinili nafto.
Droni pozneje, zdaj kolesa
O dronih, letečih dostavnikih, Marko Peterlin, direktor Inštituta za politike prostora, pravi, da so v še zelo eksperimentalni fazi, čeprav so precej bolj razviti kot avtonomna vozila. »Verjetno lahko dolgoročno prevzamejo določeno vrsto tovorov v urbanem okolju. Bo pa gotovo zelo kmalu tudi na tem področju nujna resna razprava o regulaciji. Težava so vsaj učinkovit nadzor, varnostna tveganja, hrup, zasebnost in zbiranje ter hramba podatkov iz dronov, delovna mesta v urbani logistiki, ki jih leteči dostavniki odpravljajo in podobno,« pravi Peterlin.
Dodaja, da so dostavna kolesa po drugi strani preizkušeno učinkovita rešitev v urbanem okolju, posebno v okoljih, kjer je zaradi različnih razlogov motorni promet nezaželen. »V številnih mestih zato doživljajo razcvet, ki še ne kaže znakov umirjanja,« pravi Peterlin. Sicer je Ljubljana v projektu Civitas Elan že načrtovala ureditev zbirnega centra za dostavo, kjer bi blago iz velikih vozil pretovarjali na manjša, vendar je projekt zamrl.
Na MZI pa so razkrili, da pripravljajo javno naročilo za izvedbo projekta zelene mestne logistike, ki je usmerjen v spodbujanje uporabe dostavnih koles, tudi električnih, za zadnje kilometre dostave v mestih, razvoz paketov in kupljenega blaga v trgovinah. »Za večino izdelkov in do okolja prijazno dostavo so dostavna kolesa ustrezna rešitev,« pravijo na MZI.
Elektrika in vodik
V zadnjem času se je na različnih platformah razvila žgoča razprava o vodiku kot gorivu prihodnosti. Skeptiki pri tem opozarjajo, da je vodik, če ga pridobivajo iz plina, enako škodljiv kot plin, če ga pridobivajo z elektrolizo iz vode, pa pri tem porabijo do šestkrat več energije, kot je pridobljen vodik potem lahko sprosti. Dodatna težava je, da ga je še težje zadržati v rezervoarjih kot stisnjeni plin.
»Električna in samovozeča vozila so prihodnost v prometu. Na ministrstvu se tega zavedamo, zato smo sprejeli strategijo za alternativna goriva. Eden od ciljev te strategije je, da v Sloveniji po letu 2030 ne bo več dovoljena prva registracija avtomobilov, ki bodo imeli ogljični odtis večji od 50 gramov ogljikovega dioksida na kilometer, zdaj so pod to mejo samo električni avtomobili in priključni hibridi,« pravijo na ministrstvu za infrastrukturo.
V strategiji predlagani ukrepi, s katerimi bo Slovenija zagotovila ustrezno polnilno infrastrukturo za vozila na električni pogon, na stisnjeni in utekočinjeni zemeljski plin. Ukrepi so predvideni na vseh področjih od finančnih spodbud in sofinanciranj gradnje infrastrukture za alternativna goriva, sprememb predpisov, spodbujanja inovativnih rešitev in pospeševanje gospodarskega razvoja ter informiranja do odprave administrativnih ovir. Med ukrepi bodo finančne spodbude za nakup vozil na električni pogon in priključne hibride, oprostitve plačila določenih dajatev za vozila na električni pogon, brezplačna parkiranja in podobni ukrepi.
Več tisoč novih tovornjakov
Vendar zgolj ukrepi za avtomobile, ki sicer proizvedejo dve tretjini vseh emisij pri nas, ne bodo dovolj. »Če želimo do leta 2030 doseči cilje na področju alternativnih goriv, moramo poleg ukrepov za izboljšanje javnega potniškega prometa zagotoviti, da bo med osebnimi vozili vsaj 17 odstotkov električnih vozil in priključnih hibridov (200.000 vozil), 12 odstotkov električnih lahkih tovornih vozil (11.000 vozil), tretjina vseh avtobusov na stisnjen zemeljski plin (1150 avtobusov) in skoraj 12 odstotkov težkih tovornih vozil (dobrih 4300 vozil) na utekočinjeni zemeljski plin. Tako bomo v notranjem prometu že leta 2020 potrebovali 1200 polnilnic običajne moči, leta 2025 že 7000 in leta 2030 kar 22.300. Vsem ladjam v pristanišču v Kopru bo leta 2025 treba omogočiti napajanje z elektriko s kopnega in črpanje utekočinjenega zemeljskega plina.
O prihodnosti dizelskega goriva pa na MZI pravijo, da vsak nov predpis iz ugotavljanja skladnosti vozil glede emisij onesnaževal v izpušnih plinih cestnih motornih vozil dodatno znižuje dovoljene mejne vrednosti onesnaževal. Ker so v programu dela evropske komisije napovedane tudi spremembe s tega področja, je mogoče pričakovati, da se bodo dovoljene mejne vrednosti onesnaževal še zniževale. »Kako bo potekal razvoj dizelskih motorjev, pa ministrstvo ne more napovedati,« pravijo na MZI.
Dizel bo še ostal
Peter Pišek, predsednik sekcije za promet na obrtni zbornici, meni, da ima dizel še prihodnost, čeprav avtoprevozniki že veliko delajo v preusmeritvi na plin. Na MZI so dosegli tudi to, da bodo prihodnje leto za ta prehod dobili dva milijona evrov spodbud. Plin je cenejši, tudi energijsko bogat, nekaj težav pa je s tem, da stisnjeni plin med obveznim počitkom voznika lahko uide iz rezervoarja. Pri utekočinjenem plinu te težave menda ni, vendar je hlajenje plina energijsko potratnejše. Pišek meni, da bosta za dostavo na krajše razdalje večjo vlogo dobila elektrika in tudi plin. »Ob spodbudah, denimo nižjih cestninah in podobnem, bosta ti gorivi do določene mere izrinili nafto.
Droni pozneje, zdaj kolesa
O dronih, letečih dostavnikih, Marko Peterlin, direktor Inštituta za politike prostora, pravi, da so v še zelo eksperimentalni fazi, čeprav so precej bolj razviti kot avtonomna vozila. »Verjetno lahko dolgoročno prevzamejo določeno vrsto tovorov v urbanem okolju. Bo pa gotovo zelo kmalu tudi na tem področju nujna resna razprava o regulaciji. Težava so vsaj učinkovit nadzor, varnostna tveganja, hrup, zasebnost in zbiranje ter hramba podatkov iz dronov, delovna mesta v urbani logistiki, ki jih leteči dostavniki odpravljajo in podobno,« pravi Peterlin.
Dodaja, da so dostavna kolesa po drugi strani preizkušeno učinkovita rešitev v urbanem okolju, posebno v okoljih, kjer je zaradi različnih razlogov motorni promet nezaželen. »V številnih mestih zato doživljajo razcvet, ki še ne kaže znakov umirjanja,« pravi Peterlin. Sicer je Ljubljana v projektu Civitas Elan že načrtovala ureditev zbirnega centra za dostavo, kjer bi blago iz velikih vozil pretovarjali na manjša, vendar je projekt zamrl.
Na MZI pa so razkrili, da pripravljajo javno naročilo za izvedbo projekta zelene mestne logistike, ki je usmerjen v spodbujanje uporabe dostavnih koles, tudi električnih, za zadnje kilometre dostave v mestih, razvoz paketov in kupljenega blaga v trgovinah. »Za večino izdelkov in do okolja prijazno dostavo so dostavna kolesa ustrezna rešitev,« pravijo na MZI.
Elektrika in vodik
V zadnjem času se je na različnih platformah razvila žgoča razprava o vodiku kot gorivu prihodnosti. Skeptiki pri tem opozarjajo, da je vodik, če ga pridobivajo iz plina, enako škodljiv kot plin, če ga pridobivajo z elektrolizo iz vode, pa pri tem porabijo do šestkrat več energije, kot je pridobljen vodik potem lahko sprosti. Dodatna težava je, da ga je še težje zadržati v rezervoarjih kot stisnjeni plin.
