Popkulturni pogovori: Big Foot Mama, Siddharta in Katalena

V Vikendovem podcastu se Alen Steržaj in Robert Rebolj pogovarjata z Janijem Hacetom o tem, kaj se zgodi, ko se glasbeniki zaprejo v studio.

Objavljeno
09. november 2017 14.16
M. K.
M. K.

Alen Steržaj o snemanju nove plošče Big Foot Mame v Berlinu:

Danes ima že skoraj vsak glasbenik doma program za snemanje, bendi si v prostorih za vaje gradijo prave studie, da jim ni treba najemati tujih. Zato nas, člane skupine Big Foot Mama, ne preseneča vprašanje »Zakaj pa v Berlin?«, ko omenimo, kam smo šli snemat novo ploščo mi. Ne iz prestiža, da bi se s tem kitili za marketinške namene. Studio Wong tudi ni ravno »zvezdniški« studio. Ni zelo velik, tudi snemalni dan ni nič dražji od slovenskega povprečja.

Montaža podcasta: Maja Zupanc, Film Flow.

Tja smo šli predvsem zaradi sebe. Da smo skupaj, osredotočeni na glasbo, brez distrakcij, ki jih hočeš nočeš prinaša okolje, če snemaš v Sloveniji. Nobenih službenih ali družinskih telefonov, nobenih opravkov: »Samo v Kranj skočim in pridem nazaj,« čez dve uri pa: »Danes mi ne bo uspelo, pridem jutri ...« Ne − dva tedna le člani benda in producent, da se naše energije zlepijo v enotno sinergijo. To je ključno, še posebno zato, ker snemamo na za današnje čase nenavaden način: vse inštrumente hkrati, in ne vsakega posebej, kot je sicer običaj − kajti največjo energijo dosežemo, če snemamo skupaj, kot da smo na koncertu, tam, kjer se najbolje počutimo. In ker snemamo še vedno na trak, ker daje rockovskemu zvoku poseben žameten »žmoht«, ki ga tako pristno ne more poustvariti nobena računalniška aplikacija.

In seveda zaradi družabne plati. Skupno življenje (v najetem stanovanju, dekoriranem v domiselnem umetniškem slogu) prinese veliko smeha, piva, raziskovanja eksotične kulinarike in zgodovine (predvsem nas navdihuje berlinski zid), komentiranja berlinskega hipsteraja, veliko debat, v kaj se Evropa spreminja, pa tudi kulturno-umetniškega udejstvovanja: neizmerno smo se zabavali na predstavi Blue Man Group, ki domiselno združuje koncert, gledališče, tehnologijo in humor (v njej občasno igra tudi Marko Mandić). Preverit nismo šli samo lokala nasproti stanovanja s »sumljivim« imenom Ficken 3000 ...

Kljub zmerni ceni studia preostali stroški nanesejo na tisoče evrov, ki bi jih prihranili, če bi snemali doma, saj si to plačamo iz lastnih žepov. Smo pač entuziasti. Hvala bogu, še vedno. Zato bo tudi odlična plošča!