Tiskane izdaje
Če boste Iva Grobelnika, živahnega 95-letnika, vprašali, ali je bila akcija osvobajanja celjskega Piskra najbolj nevaren podvig v njegovem medvojnem življenju, bo na vaše presenečenje odgovoril, da ne. Da je bil daleč najbolj stresen pobeg iz nemške vojske in pot z vlakom iz avstrijskega Gradca v domovino.
Nepriznana akcija
Akcijo Pisker sicer danes javnost pozna, vendar ta vse do leta 1988, ko so nastale spremembe v celjski borčevski organizaciji, uradno ni bila priznana. Zato, ker so se Ivo in njegovi tovariši, ki so v nekaj urah pripravili, organizirali in izvedli reševanje več kakor sto ujetnikov, uprli interpretaciji, da jo je organizirala partija.
Samo za resnico
Ivo je še danes neutruden borec za ohranjanje spomina na to legendarno dejanje. Ne zato, ker bi si rad lastil zasluge, pač pa zato, da ubrani resnico o tem dogodku. »Samo za resnico mi gre,« večkrat poudari. Akcija je bila namreč tarča številnih diskreditacij, celo takšnih, da so jo izvedli s pomočjo Gestapa. Tudi zato je napisal knjigo Stari Pisker, resnica in laži.
Rešili 92 zapornikov
Desetega decembra 1944 so na Ostrožnem zajeli dve mladinki, Božo Zelinka - Živko in Malči Kolenc - Jelko. Štiri dni kasneje so se štirje aktivisti Riko Presinger, Martin Klanšičar, Dominik Lebič in Grobelnik srečali na Lebičevi domačiji in se, kot se danes spominja Grobelnik, pogovarjali, kaj se dogaja na terenu: »Presinger je na koncu rekel, da ves čas razmišlja, kaj bi lahko storili in če bi se na kakršen koli način vendarle dalo 'odpreti' Stari pisker.«
In so ga. Nemško poročilo, kot piše dr. Tone Kregar, navaja, da je bilo v zaporu pred akcijo 352 zapornic in zapornikov, ušlo pa jih je menda 127 ter dva paznika, ki sta se vrnila, nazaj pa so privedli še 35 zapornikov. Na prostosti je ostalo 92 zapornikov.
Zlati častni znak svobode
»Za pogumno dejanje s soborci pri osvoboditvi zaprtih iz Starega piskra in zasluge v boju proti nacifašizmu« je leta 2004 prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije. Grobelnik ga je takoj predal Muzeju novejše zgodovine v Celju, saj da ni in ne more biti samo njegov.
