Đurovih 30.000 kilometrov

Vidni svet Đura Ćulibrka je zamejen pred njegovim obrazom, a zadnjih deset let v 365 dneh prevozi do 30.000 kilometrov - pa ne z avtom.

Objavljeno
02. december 2016 11.14
Posodobljeno
04. december 2016 05.00
Grega Kališnik
Grega Kališnik
Đuro je iz bosanskega Jankovca pri Bihaću. leta 1962 je zapustil »svoje prelepo Sarajevo«, veliko mesto, »in prišel v »malo mesto Kranj«. Po poklicu gradbinec, dolga leta je delal pri kranjskem gradbenem podjetju in kot civilna oseba tudi v vojski. V mladosti, pravi, je igral nogomet, njegova ljubezen je bila tudi odbojka, pa plaval je veliko.

Leta 1990 je šel v Novo mesto na operacijo sive mrene, zapletlo se je in Đuro se je invalidsko upokojil. Še trikrat so ga operirali, pove, da je »na desno oko slep, na levo pa vidim 40-odstotno.« Sonce, megla, dež ga motijo. »Veliko tvegam.«

Tvega, zakaj? Ker je kolesar, zlahka dodamo ultra. Začel je sredi devetdesetih letih v kranjskem društvu upokojencev, potem se je pridružil ŠD Intersport Kokrica, ki ga je vodil Lojze Dežman, in z Marjanom Burjo sta poskrbela, da je Đurovo kolesarjenje postalo resnejše. Približno zadnjih sedem let biciklira pri ŠD Gorenjski glas.

Nanizajmo: 18.600, 20.600, 30.300, leta 2014 32.200. Ko sva se pred dobrim tednom srečala, je imel za seboj letošnjih 26.358 kilometrov. Na kolesu, s katerega komaj kaj oziroma nejasno vidi. Ja, po operaciji oči dve leti ni videl skoraj nič. Ko je šlo na bolje, je imel precejšnje težave z vključitvijo na cesto. A je vztrajal. In zmagal, čeprav ne tekmuje. Po vsaki sezoni, po vsakem koledarskem letu, sname števec in ga shrani. Od 18 jurjev leta 2005 do začetka letošnjega leta jih ja zabeležil 295.400. Natančneje, štetje vsakič konča 21. decembra, na rojstni dan hčere Božice, z ženo imata še Ljubico.

Podzemno

Najprej je gonil gorsko kolo, nato treking, zdaj ima specialko, le ne z ukrivljeno balanco. Kolo mu je priskrbel Bojan Udovič, »bil je moj sponzor, večno mu bom hvaležen«, nekdaj tekmovalec, žal že pokojni. »Tega kolesa ne zamenjam nikdar, menjam le gume in feltne,« se spomni izrednega prijatelja.

Na leto 30.000, če bi vozil vsak dan, bi bila norma malo čez 80 kilometrov o petkih in svetkih. Pa ne vozi vsak dan. Kadar dežuje, ne krene, ostane doma in pregleduje zapiske, kje vse je bil. »Če me dež ujame, ni problema, imam pelerino.« Potem so tu zasneženi dnevi. Tudi to je rešljivo, resda le ob nedeljah popoldne. Đuro se zapelje v podzemno garažo trgovskega centra in tam v nekaj urah odvozi 50, 60 kilometrov, v treh, štirih urah. Uricah, bi rekel on. Ob normalni, previdni vožnji po suhem za stotko porabi pet ur. Z Gorenjskim glasom, v skupini, »smo hitrejši. Zaradi varnosti se v skupini vedno peljem zadnji,« na repu. Čevljev nima vpetih v pedale, na balanci ima zrcali, za vzvratni pogled. »Ves čas je z menoj tudi Esmeralda,« njeno fotografijo ima v denarnici. »Ona je slepoto odigrala, jaz sem to doživel.«

Samostojne odmerke ponavadi opravi zjutraj, dopoldne, včasih gre okobal dvakrat na dan. V enem dnevu je največ prekolesaril 210 kilometrov. Štarta s kranjske Planine, kjer v bloku živita z ženo Anico, največkrat gre poroti Tacnu, Vodicam, Komendi, Cerkljam, poleti ga je polna vsa Gorenjska. Vzpone je omilil. Leta 2009 je spremljal hčerko na tekaškem maratonu, kot gledalec, pa ga je, neverjetno, neki izmučen tekač grdo pobruhal in Đuro je staknil pljučnico, ga je precej ustavilo. Pa je vozil maratone, Franjo, Vršič ...

In se ne da, »če ne bi kolesaril, bi bil na vozičku«. Ali še kje niže, doda. Hribe od Julijcev do Karavank je vse prehodil, »Peter Gregorič me je,« zaradi slabega vida, »vodil kot otroka, zelo sem mu hvaležen.« Zdaj ne planinari več, ima obrabljeni koleni. »Srečen sem, da sem vse to videl,« vse gorske lepote, ga je narava tam više spominjala na rodne kraje. Đuro, otročad ga pozna po tem, da jih redno obdarja z bonboni, pravi, da je »po prevoženih kilometrih drugi Jure Robič«, s katerim sta bila prijatelja.

Drugo življenje

ŠD Gorenjski glas »je moje drugo življenje, srečen sem, da sem z njimi«. V sezoni se dobivajo ob torkih, seniorska gliha vkup štriha, šprinta, Đuro, Boris, Marjan, dva Janeza, najstarejši rojen 1939. leta, najmlajši 1946. Prijatelji iz kluba naredijo morda po 12.000 kilometrov na leto, koj nekatere opraviči. Da so pač zaposleni in nimajo toliko časa. Ko se je sam upokojil, je z njim nekaj časa kolesarila tudi žena.

Đuro ima čas. In še marsikaj, na tone volje gotovo. Ker se ni mogel gibati, se je po operacijah oči zredil na 128 kilogramov, zdravnik mu je svetoval plavanje in kolo. In v dobrega pol leta je izgubil 27 kilogramov. Vsak dan od pete do devete zjutraj je bil na kolesu, med 10. in 14. je plaval, med 17. in 20. spet pritiskal na pedale.

Poleg težav z očmi ni najbolje niti z njegovimi ušesi, »imam težave s hrbtenico«, bil je čas, ko je v enem mesecu dobil 172 injekcij. »Na kolesu pa sem zdrav, čil, srečen,« srečuje mlade in mu ogromno pomeni, ko ga vsi po vrsti pozdravljajo.

Tako ekstremne razdalje, vsako leto več kot dve tretjini obsega Zemlje po ekvatorju. Če je vzgib mlahav, povprečen, je povprečna, siva tudi sama dejavnost. Če pa si globlje v podnu, kot Đuro, tako rekoč slep, dolgo nepokreten, »pred operacijo sem videl kot sokol«, te zavest o preživetem spremlja. Daleč, čim dlje.

Đuro ne beži, »med kolesarjenjem razmišljam, kako sem srečen, moja največja podpora je žena«. Po opravkih, v trgovino gre dedek s kolesom, kadar gre po vnuka, malega posadi na bicikel, sam pa ob njem hodi. Nekoč ni vozil samo avta, tudi motor.

Bere težko, po televiziji gleda šport, »tam mi ni treba nič brati«, je navijač, za Petra Prevca je, Robija Kranjca, od teniških igralcev za Đokovića, »jaz pa za Samprasa«, se oglasi Anica. V košarki je bil za Bosno, v fuzbalu za Sarajevo, zdaj je v obeh športih za Olimpijo. »Rad sem imel Ropreta, Freliha, Valjavca, Udoviča, Robič je bil moj največji vzor,« se sprehodiva po kolesarski galeriji.

Med kolesarjenjem pije vodo, po kolesarjenju gre pod tuš, pa spije kakšno pivo, rakijo. »Ampak 30.000!« se sedmič začudim. »To ni nič, to te vleče,« mi odgovori prijaznik. Ki pa svoje početje vendarle podloži, utemelji: »Življenje je borba!«

Največkrat s samim seboj. Mnogi dezertirajo, Đuro dobiva bitke. Miroljubne. Komaj dojemljive.

Kolesarski profiji na leto prevozijo 25 do 30 tisoč. In še to, Đuro pozimi, ko so prikranjska polja pobeljena in špure potegnjene, teče na smučeh, 30, 40 kilometrov v kosu.

Kdo bi mu bil kos!