Ali si srečo res skujemo sami?

Pred mednarodnim dnevom sreče smo psihologa dr. Kristijana Muska Lešnika prosili, naj nam nalije čistega vina o njej.

Objavljeno
16. marec 2018 18.12
Kristjan Lešnik Musek psiholog 25.1.2018 Brezovica pri Ljubljani Slovenija [Kristjan Lešnik Musek,psihologi,Brezovica pri Ljubljani,Slovenija]
Katarina Fidermuc
Katarina Fidermuc

Sreča je za ljudi tako pomembna, da ima svoj mednarodni dan. Generalna skupščina Združenih narodov ji je dodelila 20. marec. Morda jo boste našli ravno v torek. Psiholog Kristijan Musek Lešnik nam je povedal, da so za srečo najpomembnejši odnosi z drugimi: »Vsekakor pa je doživljanje občutkov sreče nekaj, na kar lahko aktivno vplivamo.« Toda kaj sploh je sreča?

Čigavo »delovno področje« je sreča, ste za pojasnila o njej pristojni psihologi?

S srečo se ukvarja zelo široka paleta ved, od filozofije do biokemije. Filozofija se, od Aristotela naprej, sprašuje o pomenu sreče za življenje. Biokemija nam pojasnjuje, kakšno vlogo igrajo dopamin, serotonin in endorfini pri doživljanju občutkov sreče. Psihologi smo v tem krogu tisti, ki nas sreča, tako kot drugi občutki in čustva, zanima z vidika doživljanja posameznega človeka. Je pa res, da se je psihologija v preteklosti ukvarjala pretežno z negativnimi občutki in dogajanji, s težavami, neprijetnostmi, stiskami, travmami in motnjami. Pojavi, kot so sreča, zadovoljstvo, smisel, predanost, zanos in sorodni, so se v ospredje zanimanja psihologije nekoliko pomaknili šele v drugi polovici preteklega stoletja s humanistično psihologijo in v zadnjih dvajsetih letih z razcvetom pozitivne psihologije.

Je sreča čustvo? Ne vem, ali je znanost že odgovorila na vprašanje, zakaj je toliko ljudi tako nesrečnih ravno zaradi ljubezni.

Sreča ni čustvo. V psihologiji jo razumemo kot duševno oziroma čustveno stanje dobrega počutja, ki ga zaznamuje niz prijetnih občutkov in čustev, od zadovoljstva do radosti. Kar zadeva razmerje z drugimi stanji in neprijetnimi občutki, ni čarobne formule. Seveda je pomembno, da doživljamo čim več prijetnih občutkov, sreče in drugih prijetnih stanj. Po drugi strani pa so neprijetni dogodki in izkušnje pomemben sestavni del življenja, tako kot neprijetni občutki in čustva, ki jih povzročajo. Z vidika psihologije nikakor ni zaželeno, da jih ne bi doživljali, pomembno je, kako se znamo spopasti z njimi, kako psihološko trdni smo. S tega vidika starši delajo otrokom medvedjo uslugo, ko jih poskušajo na vsak način zaviti v vato sreče in jih obvarovati pred neprijetnimi občutki, stiskami in frustracijami. Neprijetni občutki, čustva in stanja so nujen del življenja. Prej ko se bo otrok naučil živeti z njimi in jih obvladovati, uspešneje se bo spopadal z manj prijetnimi dogodki v življenju in z manj psihološke škode jih bo prestal.

Od česa je odvisno, kolikokrat v življenju bo človek srečen, kaj vse vpliva na odmerek, ki ga bo deležen?

Raziskava (Grant study), ki spremlja življenje iste skupine ljudi, je po 75 letih pokazala, da so med dejavniki, ki prispevajo k občuteni kakovosti življenja, najpomembnejši odnosi z drugimi. Odnosi z ljudmi, ki jih imamo radi in nas imajo radi, topli, prijateljski, intimni, so eden najpomembnejših generatorjev sreče. Morda bi se morali danes, ko vse več časa preživljamo ob napravah in vse manj z ljudmi, tega veliko bolj zavedati. Še posebno v povezavi z družabnimi navadami otrok in mladih, ki se selijo z igrišč in iz skupin pred dvodimenzionalne zaslone, v virtualni svet. V interakciji z napravo otrok pač ne more razvijati empatije in socialnih veščin enako kot na igrišču med vrstniki.

Pomemben dejavnik doživljanja občutkov sreče je tudi struktura naše osebnosti. Ekstravertni ljudje načeloma doživljajo več sreče in sorodnih občutkov, ljudje z visoko izraženim nevroticizmom pa manj. Drug pomemben dejavnik so naša pričakovanja in izkušnje. Tretji so okoliščine, v katerih živimo. Občutki sreče so povezani s prepletom različnih notranjih in zunanjih dejavnikov. Vsekakor pa je doživljanje sreče nekaj, na kar lahko aktivno vplivamo. Če se v življenju zavestno ukvarjamo s stvarmi, ki nam vzbujajo prijetne občutke, če se potrudimo v spomin priklicati več prijetnih stvari kot negativnih, če zavestno usmerimo svoj fokus k prijetnemu, bo to prej ali slej vplivalo tudi na naše notranje občutke in stanja.

Ljudje pogosto povezujejo svojo prihodnost s srečo, ko recimo pravijo, če bom imel srečo, bom dobil službo, naredil izpit, sedel blizu dekleta ... Na kaj pravzaprav upamo, ko se zanašamo na srečo, ali je kakšna racionalna razlaga? Revni verjamejo, da bi jim srečo prinesel denar, a mediji poročajo tudi o zelo nesrečnih bogataših.

Mislim, da je, ko govorimo o sreči, zelo pomembno pojasniti, kaj imamo v mislih. V slovenščini z besedo sreča v resnici označujemo dva pojma, ki imata v psihologiji zelo različen pomen. Sreče, o kateri govorimo v psihologiji (happiness), ne gre mešati s srečo, ki pomeni nekaj povsem drugega (luck). Zanašanje na to, zadnjo vrsto sreče je po mojem mnenju v obratnem sorazmerju s sprejemanjem odgovornosti za svoje odločitve in ravnanja.

Občutke sreče psihologi merimo. Je pa seveda sreča notranji, subjektivni občutek in ima vsak svoja notranja merila za njegovo doživljanje in vrednotenje.

Kar zadeva denar, ni linearno povezan z občutki sreče. Če so ljudje, ki živijo v hudem pomanjkanju in revščini, nesrečni, to še ne pomeni, da bodo tisti, ki se kopljejo v denarju, toliko bolj srečni. Denar sam po sebi ne prinaša sreče. Raziskava, ki je pred leti zajela dobitnike loterije in ljudi, ki so v istem času ostali prikovani na invalidski voziček, je pokazala, da so slednji v majhnih vsakdanjih dogodkih občutili več sreče kot novopečeni bogataši. Novejša študija dobitnikov loterijskih zadetkov je pokazala kratkotrajen porast občutka sreče; po treh mesecih so bili srečni ali nesrečni približno toliko kot pred samim dobitkom. Če torej hrepenite po sreči, vam je denar sam po sebi ne bo prinesel.

Sreča je vključena v domače in tuje pregovore in reke, recimo vsak je svoje sreče kovač in sreča je opoteča. Ali je z vidika psihologije kaj resnice v teh dveh slovenskih ljudskih modrostih? Ne vem, ali kažeta na to, da smo Slovenci pretežno srečni ali nesrečni, če predvidimo, da takšne modrosti temeljijo na izkušnjah.

Pregovori in reki so običajno plod nakopičenih izkušenj, ki so se izluščile v ljudski besednjak. V ljudskih modrostih in zdravorazumskih prepričanjih je zbrano marsikaj, čemur psihologija pritrjuje. Ljudska modrost je prepoznala, da je doživljanje občutkov sreče pretežno stvar posameznika in njegovih odločitev; in da se občutki sreče v življenju nujno izmenjujejo tudi z manj prijetnimi občutki.

V mednarodnih primerjavah smo Slovenci nekje v sredi, sem pa prepričan, da bi lahko bili bolj srečni. Vsekakor me moti po mojem mnenju pretirana osredotočenost na negativno in dejstvo, kako ta nezdravi fokus vzpostavljajo, ohranjajo in celo krepijo številni mediji pri nas. Drugi problem je lokus nadzora: prevečkrat svoja pojmovanja sreče umerjamo po drugih in se primerjamo z drugimi, namesto da bi se osredotočili nase in svoje notranje občutke. Nenehno primerjanje z drugimi vodi v občutke nepopolnosti, nedovršenosti, primanjkljajev. Za korporacije in marketingarje je to odličen mehanizem za prodajo navidezne sreče. Za posameznika pa široko tlakovana pot do nesreče, mizerije. Morda bi bilo med bezljanjem za srečo dobro večkrat zategniti ročno zavoro in se spomniti, da je ključ do sreče v nas samih, v ljudeh okrog nas in v majhnih vsakdanjih trenutkih.

Generalna skupščina Združenih narodov je sreči dodelila 20. marec kot njen mednarodni dan. Foto Jure Eržen/Delo