Ali kaznujete tudi očeta?

Dvoinpolletna hčerka je z rokami, moti uspavanje mlajše sestre, tepe ... Kako doseči lepše obnašanje brez kazni, sprašuje mama.
Objavljeno
05. september 2018 09.00
Posodobljeno
05. september 2018 09.00
FOTO Shutterstock
Tjaša Kočevar Dakić
Tjaša Kočevar Dakić
Pozdravljeni, redno spremljam vašo rubriko v Nedelu in sem se opogumila, da vam zastavim nekaj konkretnih vprašanj, ki mi dnevno jemljejo energijo, ne najdem pa prave rešitve, da bi se stanje izboljšalo. Nekaj stvari pa sem že rešila s pomočjo vaših prejšnjih odgovorov. Imam dve hčeri, starejša ima dve leti in pol, mlajša 11 mesecev. Včeraj smo šli po dolgem času na kosilo v restavracijo. Ko smo dobili hrano, si jo je starejša začela basati v usta z rokami. Po opozorilu, naj ne paca, naj je lepo, z vilicami, se je samo smejala in si tlačila rezance v usta ... in naju ni upoštevala. Ko sem ji rekla, naj gre od mize, je z dobro voljo in »vražički« v očeh zmagoslavno odšla, kot da se ni nič zgodilo.

Enako je včasih doma. Zvečer, ko dajem mlajšo spat (kar ponavadi ne traja več kot 10 do 15 minut), jo povprečno na 14 dni nekaj popade in kriči, odpira vrata, potem se z očetom skregata in še bolj kriči ... (Kadar smo doma same, ji takrat dam telefon in gleda youtube, je sladoled, je tiho, v glavnem ni problema). Ko mala zaspi, ji zagrozim, da jutri ne bo sladoleda (vem, da ni v redu, ampak drugače ne znam). To jo najbolj prizadene. Vem, da je dovolj stara, da ve, da mora biti takrat tiho in dati mir. Kako naj to doseževa? Kako doseči, da je ne kaznujem s sladoledom?

Včeraj me je po dolgem času dvakrat udarila, zadnji teden je zelo togotna (po dobrem mesecu spet hodi v vrtec). Povedala sem ji, da je to nesprejemljivo in naj se nikoli ne ponovi. Spet je bil kazen sladoled. Povedala sem ji, da sem žalostna. Po njeni reakciji sodeč, ji je bilo zelo hudo, obljubila je, da ne bo več, se opravičila, me objela ...

Letos bo prvič začela obiskovati krožke. V mojem interesu ni, da ima deset različnih dejavnosti, saj se že tako premalo vidimo, pa me vseeno zanima, ali je priporočljivo, da tako majhen otrok preizkusi vse, kar ga zanima, in kako je z vztrajnostjo. (Če jo vprašam, ali bi hodila na plesne, plavanje ..., je vse jaaaaaa.) Vem, da si želi hoditi na plesni tečaj, nisem pa prepričana, ali mora vztrajati v vsem, za kar se odloči, ali naj toliko star otrok preizkusi čim več in se potem odloči, kaj bo počel. Nočem, da bi dobila občutek, da si lahko kadarkoli premisli in da ni treba vztrajati, po drugi strani pa je še nezrela in nevedna, da bi lahko sama izbrala.
Mamica Irena

Draga Irena, v vsej vaši zaskrbljenosti je predvsem zaznati manipulativno vzgojo, ki jo izvajate z otrokom. Po eni strani pričakujete pri dveinpolletnici, da je popolnoma razumna, po drugi jo podkupujete in dajete kazni. Prva posledica takega pristopa je, da se otrok nauči manipulirati, sami pa smo potem zelo začudeni, od kod to izhaja. Največkrat starši za to okrivijo vrstnike ali vpliv izobraževalnih inštitucij. Vse lahko pripomore k temu, ste pa zmeraj in zmeraj boste temelj vsega starši.

Dve leti in pol star otrok zelo dobro ve, da se za mizo sedi in je, ko je hrana na mizi. Dokler bodo opozorila in čas njihovega trajanja brez konkretnih mej, se bo to dogajalo. Otroku je vseeno, kje se to dogaja. Doma, pri babici ali v restavraciji. Če nima natančno postavljenih mej, kako se obnašamo za mizo, bo delal po svoje, kot mu je dovoljeno. Ne vem, kako je mogoče, da lahko je z rokami, če vam to ni všeč.


Če otroku postavite pravila, se jih morate držati povsod, tudi doma.
Zmeraj se sprašujem, kje ste starši v danem trenutku. V sekundi, ko otrok preide s pribora, ki ga zna uporabljati, v afnanje, mu hrano vzamemo in se ne pregovarjamo. Povemo mu, naj sedi za mizo, dokler drugi ne pojemo. Ker je vaš otrok star le dve leti in pol, je to na prvo besedo težko doseči, predvsem restavracija ni najboljša za to starostno obdobje. Lahko se držite lastnih pravil, kar je v redu, vendar je treba pri njih vedno vztrajati. Ne danes ja, jutri ne, in v restavraciji, ker nas gledajo drugi, ja, doma pa velikokrat ne, ker je vseeno. Otrok izrablja dovoljene trenutke hranjenja z roko in to se ni zgodilo prvič. Vedno imamo osebno izbiro. Ali toliko staremu otroku pustimo, da je tudi z rokami in priborom, le glede na to, kje smo, ali pa se striktno držimo načela, da se je s priborom in to velja povsod. Ker pa se manipulira, je tudi otroku vseeno, kaj sledi. Osnovno vprašanje pa je, ali je sploh bila lačna.

Če je vaša odgovornost, da dajete mlajšo spat, je očetova, da poskrbi, da starejša ne moti rituala uspavanja. Iz pisma je razbrati, da sta tako dogovorjena. Če je za otroka odgovoren nekdo, ki je še večji otrok, uspeha ne bo. Če oče 10 do 15 minut ne zmore kakovostno preživeti s starejšo, da ne bi motila vajinega procesa, je bolje, da deklici ponudite youtube in sladoled. Vso odgovornost preložite na starejšo, jo kregate in kaznujete. Zakaj kazen, če se nič ne spremeni? To je starševska nemoč, ustrahovanje, s katerim spodkopavate otrokovo bit, samozavest, po drugi strani pa lastno avtoriteto. Tudi oče dobi kazen? Starejšo okrega že on, nato še vi. Dobitna kombinacija, da bo otrok raje iskal slabo pozornost kot nobene.

Vrnitev v vrtec po daljšem obdobju je stresna za večino otrok, bolj občutljivi in razdražljivi so. Ko vas je udarila, ste ravnali pravilno, do tam, kjer ste ji razložili, da se to ne dela, jo ustavili z jasnim ne in povedali, naj se to ne ponovi. Če to povemo resno in z odločnim glasom, je dovolj. Pri dvoinpolletniku je treba v takšni situaciji večkrat ponoviti. Kaj ima pri tem sladoled, če je deklici težko preiti na vrtčevski ritem v dveh dneh? Nič! Otrok ne kaznujemo zato, ker izrazijo, da jim je nekaj težko. Najslabša možnost pa je, da otroku nalagate breme vašega čustvovanja, v tem primeru, ker ste bili žalostni. Noben otrok nikoli ne sme biti odgovoren za čustva staršev.

Glede dejavnosti pa sem mnenja, da noben otrok vsaj do šole ne potrebuje nobenega krožka, treninga in podobno. Pleše lahko z vami, plava lahko z vami, kar si želi, lahko počne z vami, ker vse drugo, kar potrebuje, dobi v vrtcu. Sploh ker se že tako premalo vidite. Krožki in dejavnosti so potuha staršem, da se jim še uro ali dve na teden več ni treba ukvarjati z otroki. Po drugi strani pa poslušam starše, da ste premalo z otroki. Otroku je najljubša in najbolj srčna dejavnost tista, pri kateri se družijo z vami.

O vztrajanju pa takole: če otrok rad obiskuje dejavnost tudi po začetni evforiji, je v redu. Če tega ne želi več, mu s siljenjem ne sporočamo nič drugega kot … vztrajaj tam, kjer ti ni všeč. To se bo potem vleklo v vsem njegovem življenju, od vseh odnosov do službe ipd. Do 11., 12. leta naj ima otrok možnost poskusiti čim več dejavnosti, šele potem je čustveno zrel, da se odloči, s čim se bo bolj resno ukvarjal.

Po elektronski pošti
Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Tjaša Kočevar Dakić (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo starševIzidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.