Ali menite, da bo Sloveniji uspelo ohraniti javno zdravstvo?

Dr. Aleksander Doplihar, ki pro bono zdravi brez urejenega zdravstvenega varstva, meni, da zdravniki v nobenem primeru ne smejo stavkati. A če bo uničeno javno zdravstvo, bo večji krivec še zmeraj vlada, ki zamuja z rešitvami zaradi svoje lenobe, nekompetentnosti in nesposobnosti za pogajanja. Če smo že imeli referendume, ki v osnovi izhajajo iz seksualnih frustracij neke minorne skupine, potem res ne vem, zakaj ne bi tudi o javnem zdravstvu odločali na referendumu: tu gre za varstvo človekovih pravic, vsebina ne zadeva nobene ogrožene manjšine ... razen nekaterih zdravnikov. Sem za višje plače vsem v zdravstvu, ne samo zdravnikom; skrbi pa me, da so, kakor kaže nedavno preverjanje, naši poslanci zdravi kot dren - očitno sploh ne poznajo stresa!

Dušan Jovanović, režiser

Nimam besed, s katerimi bi na dovolj spodoben način izrazil svoje ogorčenje nad Andrejem Možino in Konradom Kuštrinom. Ta dva - očitno, vsem nam na očeh - nesramno kopljeta grob javnemu brezplačnemu zdravstvu. Kje so protestniki in vstajniki, da ju ožigosajo kot kriminalca, kje so pravniki, da jima razložijo, da je njuno počet­je protiustavno? Jaz ne smem reči drugega kot: sram vas bodi, sram vas bodi!

Milena Zupanič, novinarka

Slovenija ima bolj malo javnega zdravstva. Javno zdravstvo je namreč zdravstvo, ki se financira z javnim denarjem. V naši državi pa je treba za vsako zdravstveno storitev (razen za preventivo, zdravljenje otrok, nosečnic, raka in nekaterih drugih hudih bolez­ni ter nujnih stanj) doplačati iz svojega žepa - za ta namen je večina ljudi dopolnilno zavarovanih. Če zares želimo javno zdrav­stvo, je treba ukiniti doplačila in precej povečati javna sredstva. Politika to načrtuje že dlje časa, a ničesar ne naredi. Tudi če bo to naredila, bo denarja za univerzalne pravice - za zdravljenje vsega na sodoben način - premalo. Za razbremenitev javnega zdravstva in zaradi možnosti izbire imajo vse evropske države, tudi najbogatejše z visokim BDP, ob javnem zdravstvu razvito tudi zasebno.

Jure Apih, publicist

Slabo kaže. Enostavno je bilo našim ustavograditeljem zapisati, da je Slovenija socialna država. Ali poznate eno samo, ki velja za demokratično, pa ni nadpovprečno bogata in razvita, po možnosti še protestantska, ki se lahko ponaša s takšnim atributom? Sociala je očitno rezervirana za revne, manj razvite, ne prav demokratične države. Verjeli smo mantri o zdravi konkurenci in apriorni uspešnosti zasebne lastnine. Spustili smo privatni, a neosebni kapital z verige, postavili profit kot najvišjo vrednoto in razslojili družbo med bogate in revne, med uspeš­ne in prekarne. Kdo bo ustavil očitno najsposobnejši del naše intelektualne elite, ki se po pravilu kadrira iz vrst najboljših in najuspešnejših mlade generacije, da se bo zadovoljil zgolj z dobro plačo, ugledom in poslanstvom Hipokratove prisege?

Dragan Petrovec, kriminolog

Najbrž odvisno od tega, kdo bo odločal. Že prepad med samimi zdravniki je precejšen. Na eni strani izgorevajo in pregorevajo, na drugi so tisti, ki imajo največ vpliva, moči in denarja. Zdravniški poklic je v marsičem poseben in težko primerljiv z drugimi. Je pa tudi res, da si to posebnost nekateri poskušajo spremeniti v izjemne privilegije. Da so na prvih petdesetih mestih najbolje plačanih javnih uslužbencev sami zdravniki, marsikaj pove. Kot to, da plače na vrhu močno presegajo plačo predsednika države. In po drugi strani je res, da norma, ki zagotavlja nekaj minut na bolnika, uničuje bolnika in zdravnika. Interes kapitala pa tudi ni na strani javnega ali sicer pregledno urejenega zdravstva.

Vesna Vuk Godina, socialna 
in kulturna antropologinja

Na dolgi rok ne, ker to ni uspelo še nobeni neokoloniji ali perifernemu območju. Govorjenje o tem, da bomo nekoč dosegli standarde razvitih držav, kaže na popolno nerazumevanje tega, v kakšni situaciji je Slovenija. Zdravstvo propada, zdravniki odhajajo. Vprašanje ni, ali bomo imeli dve ali tri medicinske fakultete, saj to ne bo zadržalo zdravnikov, da ne bi zapuščali države. Morali bi sprejeti celo serijo regulativ, a to ni mogoče, če smo del Evropske unije.

Karel Gržan, duhovnik

Sploh ne sme biti vprašanje, ali nam bo javno zdravstvo uspelo ohraniti. To je nujna obveza do večine prebivalstva, ki si plačljivih storitev ne more privoščiti. Tiste politične opcije in v njih konkretni politiki, ki bi uničili javno zdravstvo, bi se zapisali v spomin kot izdajalci z zgodovinskim bojem pridobljenih pravic in blagrov malega človeka. Neoliberalni kapitalizem tako očitno kaže težnjo do skrajnosti izmoz­gati in izrabiti človeka, ga podrediti in poslati na pot brezupa do lastnega zdravja, da si politika (če je res skrb za javni blagor) kaj takega pod nobenim pogojem ne sme privoščiti! Stavka zdravnikov po eni strani razgalja neurejene razmere v zdravstvu, po drugi pa kaže tudi neizmeren pohlep nekaterih zdravnikov po denarju.