Nedelovih sedem: Se mora Slovenija še naprej boriti za zaščito terana?

Kaj menijo Jure Apih, Brane Maselj, Dušan Jovanović, Svetlana Slapšak, Karel Gržan, Dragan Petrovec in Vesna Vuk Godina?

Objavljeno
04. februar 2017 18.19
Nedelo
Nedelo

Jure Apih, publicist

Če bi naš kmetijski minister vedel, kaj ga čaka na bruseljskem parketu, morda ne bi vnaprej zganjal takšnega medijskega pompa. Desetletja nas ni motilo, da so sosedje svoje kmečko rdeče vino točili pod istim imenom, v nos nam gre šele, odkar z njim osvajajo Decanterjeva priznanja. Morda so prebujeni istrski vinarji res konkurenca našim, ogrožajo pa štiristo hektarov kraških vinogradov zanesljivo ne. Nekaj ambicioznejše spodbude bi našim zaspanim Kraševcem zanesljivo prišlo prav in morda bi skupaj zmogli tudi preboj na svetovni trg, kjer teran prav visokega ugleda nikoli ni imel. Ponujena roka in pameten dogovor bi, če bruseljske visoke igre pač ne obvladamo, k ugledu podalpske dežele prispevala bolj kot le užaljeno jamranje in repenčenje. Če se bomo zanašali na Vujota in Melanijo, pa se nam slabo piše.

Brane Maselj, novinar

Vprašanje je, ali se je Slovenija doslej že kaj borila za svoj teran. Vprašati bi se morali: ali naj se Slovenija končno že začne boriti za svoj teran? V tem primeru bi odgovoril, da je že pozno, a pač bolje kot nikoli. Že lani junija, ko so Hrvati vabili komisarja Hogana na obisk, bi morali odločneje ukrepati. Na svetovnem spletu je z lahkoto najti nekaj korespondence o dogovarjanju za ta obisk. Sprašujem se, koliko so o namenu tega obiska takrat vedeli pri ministru Židanu? In če niso, zakaj jih o tem niso obvestili slovenski obveščevalci? Če pa je Slovenija o tem dogajanju za njenim hrbtom kaj vedela, zakaj ni ukrepala? Sprašujem se tudi, kaj pravzaprav delajo naši poslanci in drugi predstavniki države v Bruslju?

Dušan Jovanović, režiser

Ugledne goste iz Francije sem peljal na večerjo k Lectarju v Radovljico. Ker so se odločili za rdeča vina, sem ob domačem prigrizku naročil po pol litra cvička in terana. Zlasti slednjega imam zelo rad. Med vohanjem in bojazljivim namakanjem jezikov v vino sem opazoval njihove obraze. Kremžili so se in zmrdovali, češ kakšna kislica! Nemalo sem bil razočaran, in priznam, tudi užaljen. Ker moj prvi pred­log ni prestal preizkušnje, sem naročil cabernet sauvignon in merlot. »Ah,« je olajšano vzdihnil profesor s Sorbone, »ça, c'est du vin!« To pa je vino! Ko zdaj spremljam pravdanje okoli zaščite našega kraškega terana, se sprašujem, za koga se pulimo. Mi bomo še naprej ljubili in pili svoj kraški teran, sosedje pa naj pijejo svojo čobodro! Za tujce pa teran itak ni kakšna atraktivna kapljica.

Svetlana Slapšak, redna profesorica

Bolj kot »bitka za teran« me skrbi aktualno ukinjanje človekovih pravic v Sloveniji. Proizvajalci terana bodo morda sami poskrbeli za dobre odvetnike, če je že ministru tako patetično spodletelo. Ukinjanje človekovih pravic v fantomski koaliciji zmedenega centra in desnice ob sprejemanju novele zakona o tujcih je največja sramota za državo po še nepoplačanem in nekaznovanem zločinu nad izbrisanimi: v obeh primerih je edini razlog politično/koristoljubno spodbujena histerija. Kar pa zadeva probleme z vinom, klobasami ipd. – se res nihče ne spomni, kako je slovensko podjetje v devetdesetih letih ukradlo turcizem ajvar in z njim poimenovani slastni balkanski pripravek v Evropi drzno in neupravičeno zaščitilo kot svojega?

Karel Gržan, duhovnik

Ob zgodbo o teranu in hrvaškem koristoljubju sledeča prigoda. Dogaja se na izpitu iz prava. Vprašanje: kaj je koristoljubje? Študent odgovori: »To je prav to, kar počnete zdaj vi!« Ogorčeni profesor: »Razložite!« Študent: »V skladu s kazenskim pravom je v dejanju koristoljuben vsakdo, ki izkorišča neznanje/nesposobnost drugega, da bi ga oškodoval.« - Celo v evangeliju je napotilo, naj bomo sicer nepokvarjeni kot golobje, pa vendar previdni kot kače. Ne piše, naj bomo naivni (še posebno v odnosu do Hrvatov) in potem globoko užaljeni, ko nas spet krivično koristoljubno izrabijo. Osel gre enkrat na led, človek, ki je moder, pa lahko gre večkrat, ker se je naučil na ledu plesati. Čas je, da se na spolzkem terenu diplomacije vendarle že naučimo gibati.

Dragan Petrovec, kriminolog

Potem ko smo prodali, zapravili ali uničili tudi najuglednejša slovenska podjetja, nam ostane boj do zadnjega diha za preostanek dobrin, od katerih je marsikatera le simbolna. O teranu pa zna najlepše zapeti Iztok Mlakar. Ni sovraga, ki bi od našega Karleta Špacapana iztisnil kapljico terana. Le partizanom je odprl klet. Ne Nemci ne Italijani in prav tako ne povojna oblast, nihče drug ga ni dobil. In če gredo stvari po gobe druga za drugo, je prav, da se obesimo za zadnjo bilko, še posebno če poganja v podobi trte. Ne nazadnje se tako borimo tudi za slovensko himno. Jaz se prav s teranom poklonim domovini, ki je kakor zdravje, vsak dan.

Vesna Vuk Godina, socialna 
in kulturna antropologinja

Da. Sedanji boj je namreč prvi resen primer nečesa, kar bi lahko imenovali proces separacije od EU. Prvič se je Slovenija javno postavila proti EU in njeni birokraciji, prvič je izkazala javni pogum, prvič je celo pripravljena iti v odprti spor, tudi pravni, z EU. Gre za ključen premik naše politike k temu, kar bi lahko imenovala funkcionalna odraslost: v imenu pravice, zakona, morda celo zakona postavlja pod vprašaj avtoriteto, mnenje in stališče EU. Temu je treba aplavdirati, ne glede na to, kaj se bo na koncu izcimilo. Slovenci lahko v tem sporu le zmagamo. Če bo EU spoznala naše stališče, bomo zmagovalci. In če ne, bomo prav tako zmagovalci, ker bomo končno iz infantilnega odnosa čitanja želje velikega drugega, torej EU, prestopili v avtonomni odnos, ki ga proizvede naslonitev na zakon.