Ali pozitivna spodbuda res dela čudeže?

Vse več sodobnih pristopov k vzgoji zagovarja vzgojo s pozitivno spodbudo. Pa ta res deluje?

Objavljeno
14. november 2018 15.45
Posodobljeno
14. november 2018 15.45
FOTO: Shutterstock
Urška Ajdišek
Urška Ajdišek
Kdaj je vzgoja učinkovita in kdaj delamo otroku medvedjo uslugo? Kaj, če pohvalimo stvari, ki jih v resnici ne spoštujemo? Kakšne so pasti takšne vzgoje? Kakšno vlogo ima zgled? Kako pomemben je telesni stik? Kako otroka disciplinirati in hkrati ohranjati pozitivno stališče in podporo?
Če opazujemo majhnega otroka, njegovo širino razmišljanja in svobodo možnosti, nas ta brezmejnost kar prevzame in želimo si postati del nje. Kakor da so vso modrost že prinesli s seboj na svet. Toda pozneje se pogosto dogaja prav nasprotno. Z vzgojo in discipliniranjem jih vpeljujemo v naš svet, ki je drugačen, bolj omejen, bolj »realističen« in bolj krut. Vprašamo se, za koga je naš svet bolj realen, zanje ali za nas. Namreč, odrasli smo v življenju izkusili bolečino, se ujeli v različne pasti, pridobili slabe izkušnje, si izoblikovali takšne in drugačne komplekse. A to je naša zgodba.

Odrasli smo že izkusili marsikatero bolečino, se ujeli v različne pasti. A to je naša zgodba. Zakaj bi s svojo bolečino vnaprej umazali izkušnjo našega otroka?

 

Svoboda za popotnico


Zakaj bi s svojo bolečino vnaprej umazali izkušnjo našega otroka? Kaj, če s tem onemogočamo, da bi imel sam pri isti stvari lepšo izkuš­njo? Zakaj mu tako težko damo prilož­nost, da nekatere občutke izkusi sam in njegovi duši omogočimo izbiro, katere izkušnje bodo zanj boleče in katere ne. Če nanj prenašamo svoje bolečine, bodo zanj boleče naše teme in še vse tiste, ki so namenjene njemu v njegovem življenju. Naše stiske so naša odgovornost. In naša odgovornost je po svojih močeh poskušati predelovati svoje komplekse, svoje izzive, svoje bolečine. Ne jih skrivati pred otrokom, ampak jih sprejemati, kot del sebe, in razbirati njihova sporočila. Sporočila bolečin, sporočila kompleksov so naša pot k svobodi. In naša svoboda je mogoče najboljša popot­nica našemu otroku v svet. V svet, kjer tudi mi dovoljujemo svobodo njegovim izbiram.
 

Kritika, ki zatira


O stereotipih je nehvaležno govoriti, a Slovenci smo po naravi zelo kritični. Ta kritičnost preveva več plasti človekovega delovanja, zato nam je domača, sama po sebi umevna. Pogosto slišimo, da je kritičnost dobra, saj nas sili v stalno izpopolnjevanje. Res je, da nas sili v stalno izboljševanje, vendar je pomemben občutek o sebi, iz katerega izhajamo. Pomislimo, kako se počutimo, če izhajamo iz predpostavke, da smo v redu, a da bi bilo dobro še kaj narediti na tem in tem področju. Ali pa če izhajamo iz samogovora v smislu: »Spet mi ni uspelo. Že tako ali tako sem zanič, če se bolj potrudim, pa mi je le še slabše.« Kritika je lahko tudi dobronamerna, če je na pravi način posredovana in če jasno poudarimo, da s tem ne kritiziramo človeka, pač pa se ne strinjamo z njegovim vedenjem ali dejanjem.

Če bomo svojega otroka zalotili pri zaželenem vedenju, ga bo pohvala spodbudila, da bo takšno vedenje še okrepil.

 

Strah pred napako


Pred mnogimi leti sem bila s skupino študentov na gostovanju na Harvardski univerzi v Bostonu. Ko je bil načrtovan pogovor z enim najuglednejših profesorjev s področja našega študija in je ta postavil študentom vprašanje na temo, ki je bila takrat aktualna, je v predavalnici zavladala grobna tišina. Nekaj časa smo se nerodno spogledovali med seboj, tako spremljevalni profesorji kot študenti. V mislih so se nam vrteli mogoči scenariji, kako bi na to vprašanje »najbolj pametno« odgovorili, da bi ustrezali ravni institucije, predavatelja ali priložnosti, a smo od prvega do zad­njega vsi molčali. Potem pa je predavatelj le vprašal: »Kaj vaši študenti tega ne poznajo? Naši (ameriški) študenti bi se kar trli v želji, kdo bo odgovoril na vprašanje.«
Kdo je Urška Ajdišek
Urška Ajdišek, jungovska analitičarka pri IAAP v Zürichu, je psihoterapevtka za odrasle, mladostnike in otroke ter jungovski coach (www.psihoterapija-konsulta.si). Bogato znanje s področja simbolov, analize sanj in pravljic si je po petlet­nem študiju pridobivala tudi z osebno izkustveno analizo in večletnim delom s klienti. Včlanjena je v Združenje psihoterapevtov Slovenije (ZPSI) in že več let aktivna članica Slovenskega združenja za analitično psihologijo (SZAP). Poklicne izkušnje so jo vodile od delovanja v diplomaciji in mednarodni trgovini v gospodarstvu do individualnega srečevanja z ljudmi v zasebni psihoterapevtski praksi v Radovljici, na Odprtem inštitutu za psihoterapijo v Ljubljani in na kliniki Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani (SFU), kjer občasno tudi predava na smeri Jungove analitične psihologije.


Eden izmed slovenskih profesorjev je odgovoril, da je to seveda aktualna svetovna tema, o kateri se red­no pogovarjamo, a danes ne ve, zakaj to ne pride na površje. Takšne zadrege včasih povzročata prevelika kritičnost ali norčevanje iz »neznanja ali nevedenja«, čemur smo v slovenskih šolah pogosto priča. Daleč od idealiziranja ameriškega izobraževalnega sistema pa moramo priznati, da si njihovi uspešni študenti med procesom učenja dovolijo »neum­na vprašanja«, pri nas pa je to pogosto kaznovano z norčevanjem ali kritiko, neredko tudi učiteljev, pedagogov, predavateljev, vzgojiteljev in staršev, zato si otrok ne upa več poskušati ali vprašati.
 

Zasačeni pri dobrem delu


Gre za razliko v samopodobi med uspešnim ali neuspešnim človekom. Ken Blanchard eno svojih knjig, namenjeno uspešnim vodjem, začenja s citatom: »Za razvoj ljudi je najbolje, da jih zalotite pri dobrem delu.« Namreč, tako kot v podjetjih, kjer so vodje v večini usmerjeni v nadzor nad nepravilnim početjem svojih podrejenih, se tudi pri vzgoji vse prepogosto usmerjamo v vsebine, ki jih naši otroci naredijo narobe in bi jih bilo treba izboljšati. Zato nas spodbuja, naj poskušamo svoje podrejene ali seveda tudi otroke zalotiti pri zaželenem vedenju. Kajti pohvala jih bo spodbudila, da bo takšno vedenje še okrepili. Uspešni izumitelji v zgodovini so uspeli, ker se niso čutili nesposobne, niso kritizirali samih sebe, pač pa so svoje neuspehe vzeli kot del poti, pri svojih poskusih so nekaj malega spremenili, a poskusili znova.

K ponovnemu poskušanju otroka ne pripravita le pozitivna spodbuda in naša pozornost želenemu vedenju. Pomembno je tudi naše dojemanje, poznavanje in čutenje otroka. Čeprav ne gre za recepte, pomaga, če smo z njim povezani. Vzgoja in spodbuda imata povsem drugačen učinek, če lahko z vsakim izmed naših otrok ločeno preživimo nekaj časa, da se pogovorimo, kaj se mu je čez dan zgodilo, ga začutimo, dojamemo njegovo veselje ali stisko, ko se pojavi. Ga pobožamo po glavi, objamemo čez ramena ali poljubimo na lase, s čimer mu pokažemo, koliko nam pomeni in da je naš svet toliko lepši, odkar je vanj vstopil naš otrok, ki nas vsak dan sproti uči drugačnega dojemanja vsakdana in razlikovanja, kaj je v življenju res pomembno.
Prihodnjič: O konkretnih primerih pozitivne vzgoje v praksi in njihovih potencialnih učinkih.