Ali za mlade na spletu obstaja boljša alternativa od prepovedi?

Kozma Ahačič, jezikoslovec

Kozma Ahačič FOTO: Arhiv

Odgovor na to vprašanje je najbolje prepustiti strokovnjakom. Družbena omrežja in nekatere druge spletne vsebine so za človeštvo podobna izkušnja, kot je bil nekoč tobak: sprva so ga ljudje uporabljali skoraj povsod, nato so njegovo uporabo omejili na polnoletne, precej pozneje pa prepovedali še kajenje v zaprtih javnih prostorih. Verjamem, da bomo podoben razvoj doživeli tudi pri družbenih omrežjih.

Pri uvajanju omejitev pa moramo ohraniti zdravo mero, da s prenagljenimi ukrepi ne bi zavrli razvoja in konkurenčnosti. Sam podpiram prepoved uporabe družbenih omrežij v njihovi sedanji obliki za otroke do 14. leta. Odrasli pa bi si morali njihovo uporabo samoomejiti na največ eno uro na dan.

Nataša Luša, direktorica Dela

Nataša Luša FOTO: Arhiv

Izkušnje iz držav, ki so omejitve že uvedle, kažejo, da je veliko težav pri vzpostavitvi zanesljivih tehničnih ovir za to, da bi otrokom onemogočili dostop do družbenih omrežij. Zato sama prepoved, ki se nanaša zgolj na ponudnike omrežij, ni dovolj. Glavno vlogo tu še vedno odigrajo (ali pa ne) starši. Zavedam se, da je v okolju, kjer je otrok tako rekoč izločen, če ne sledi splošnim trendom, težko vztrajati pri tem, da ravno moj otrok ne bo imel pametnega telefona ali na njem aplikacij, o katerih menimo, da so škodljive, a jih vsi uporabljajo. A tudi starši se tu slepimo. Ko sem prvič (že davno) poslušala predavanje Mihe Kramlija o nekemičnih odvisnostih, sem se zgrozila. Otroku najbrž ne bi ponujali kokaina, telefon pa mu damo v neomejeno uporabo. Pa ne gre zgolj za možnost nastanka odvisnosti, zato podpiram omejitev uporabe do 14. leta.

Uršula Cetinski, publicistka

Uršula Cetinski FOTO: Arhiv

Družbena omrežja in številne informacije, ki jih potrebujemo ali pa tudi ne, obremenjujejo vsakega človeka, v rosnih letih pa še veliko bolj. V mladosti sem tipkala na pisalni stroj in z indigom kopirala besedila v več kopij. Prijatelje sem spoznala na žurih v živo. Preskok iz analognega v digitalno me je sprva navdušil. Zaradi hitrejšega pretoka informacij in ker je vse skupaj demokratično, saj do njih dostopa skoraj vsak. Nisem pričakovala, da se bodo številne platforme sprevrgle v perverzne greznice laži. Da bosta v ospredju manipulacija in kontrola ljudi, ne pa informiranje. Vsekakor je treba storiti kakšen pameten korak, da se mladim čisto ne zmeša. Prepoved po navadi najmanj zaleže. Veliko boljše je oblikovanje alternativ oziroma vzpostavljanje socialnih in urbanih prostorov za druženje v živo.

Jadran Lenarčič, znanstveni svetnik Instituta Jožef Stefan

Jadran Lenarčič FOTO: Arhiv

Marsovcem se zdi, da živimo ljudje v eksperimentu, kot je tisti, ko je nekdo miškam uredil idealno okolje in jim dajal zadostno količino obrokov, a so se začele puliti za hrano in se ene pretirano redile, druge pa od lakote pomrle, dokler se zadnja ni zadavila od izobilja. V vsaki novi tehnologiji si ljudje ne prizadevamo iskati tega, kar je dobro, pač pa se prepuščamo lastnim sprevrženostim in se nato, da bi se izvlekli iz zanke, zatekamo v pavšalne prepovedi. Inženirji rečemo, da je sistem stabilen, ko te, če pretiravaš v eno smer, spontano potegne v nasprotno, nove omejitve ustvarjajo le nove napetosti. Ker drugih rešitev kot družba ne premoremo, se pač moram strinjati s prepovedjo, ki si je nekateri ne zaslužijo, medtem ko jo bodo drugi spretno zaobšli.

Karel Gržan, duhovnik

Karel Gržan FOTO: Arhiv

Problem teh omrežij je, da so ustvarjena tako, da lahko pri neodgovorni uporabi zasvojijo. Tudi sam sem se moral zavestno odločiti, da tistih kratkih filmčkov na youtubu ne bom gledal. Zakaj? Ozavestil sem, kako me »potegnejo vase« in mi kradejo čas. Med pisanjem sem si za sprostitev odprl stran, ki jih ponuja, in se je začelo: izberem vsebino, algoritmi ugotovijo področja mojega zanimanja in me pritegujejo – odtegujejo od tega, kar je vredno pozornosti. Postavil sem mejo, ker ne želim biti zasvojenec. Ali so je mladostniki sposobni? Kdaj so kot posamezniki dozoreli za odgovorno uporabo družbenih omrežij? Strokovnjaki so pred izzivom. Naj bo njihova rešitev (ne le) za mlade rešilna.

Zoran Predin, kantavtor

Zoran Predin FOTO: Arhiv

Še vedno drži, da so prepovedani sadeži najbolj zanimivi. Zato mislim, da sta pravočasna, strokovno izpeljana vzgoja in odkrita ažurna komunikacija bistveno boljši način od kakršnekoli prepovedi. Starši v pravočasnem sozvočju z vzgojitelji in učitelji lahko demistificiramo vsa problematična družbena omrežja, samo če bomo z otroki komunicirali z razumevanjem njihove radovednosti in jim znali argumentirano, njihovi starosti primerno, predstaviti, zakaj so lahko nekatera družbena omrežja zanje zelo škodljiva. Vse se začne doma. Vzajemno dogovorjen urnik uporabe računalnika in mobilnega telefona sta lahko prva koraka k medsebojnemu zaupanju. Vsaka prepoved vedno doseže nasprotni učinek.

Ivana Djilas, ravnateljica SNG Drama Ljubljana

Ivana Đilas FOTO: Arhiv

Prepoved! Nujno. Seveda je otroke treba zaščititi in tam je nekaj velikega, globokega, nekontroliranega in potencialno zelo nevarnega. Ampak.

Moja generacija je končala šolo pred internetom. Pravijo nam »zadnji nedolžni«. Popoldne smo se dobivali na šolskem dvorišču. Viseli smo na klopci v parku za blokom. Metali smo si kamenčke v okno, da starši ne bi slišali. Zelo me je frustriralo, ker se nisem mogla naučiti glasnega žvižganja z dvema prstoma. Obiskovali smo se brez napovedi. Imeli smo rojstne dneve doma. Ko si zamujal, nihče ni mogel preveriti tvoje lokacije na telefonu. Zlagal si se, kje si bil, in dobil kazen, prepoved izhodov. In si bil sam. Seveda so bila to zame najlepša leta. No, ena od. In seveda mislim, da bi svet točno tako moral delovati. Ampak.

Svet se je spremenil. Tako bliskovito, da že ena generacija ne sledi več spremembam. Kako bomo temu sledili razen s prepovedjo? In predvsem – kaj ponujamo kot alternativo?