Alya: Glasba je obliž za rane

Energična Mozirčanka Alya je letos za skladbo Zlaži se mi prejela priznanje zavoda IPF za najpogosteje predvajano pesem v letu 2013, pripravila zgodovinski koncert v letalu nad oblaki in izdala svoj tretji album, ki ga je posnela z venčkom najboljših slovenskih glasbenikov in producentov. Z njo smo se pogovarjali o nastajanju novega glasbenega izdelka in udeležbi na svetovnem rokometnem prvenstvu v Katarju.

Novi album ste naslovili Car. Kdo je car v vašem življenju?

V svojem življenju sem imela priložnost spoznati veliko carjev in sem zelo hvaležna, da sem jih. To so predvsem ljudje, ki so drugačni, drzni, odbiti, pogumni, samosvoji in brišejo meje ter delajo s svojo glavo, s svojo vestjo, ampak dobro.

Precej carjev ste zbrali tudi na tem albumu, saj ste sodelovali s skoraj sanjsko ekipo domačih glasbenikov in producentov. Kako vam je to uspelo?

Ko sem se odločila, da bom posnela svojo tretjo studijsko ploščo, sem si rekla, da jo bom naredila z najboljšimi. Že prej nisem nikoli delala napol in sem spet želela imeti vrhunsko ekipo. Zelo sem vesela, da sem med drugim sodelovala z Janijem Hacetom, Francijem Zabukovcem, Robijem Piklom, Anžetom Langusom Petrovičem - Dagijem, Markom Gregoričem, Žaretom Pakom, Martinom Štibernikom in Anjo Baš. Nekatere skladbe sem miksala z vrhunskim producentom, ki je delal tudi za Davida Bowieja, to je Simon Vinestock, s katerim sem sodelovala tudi že prej. Moram povedati, da on naredi vrhunski zvok. Res je vredno delati s takimi ljudmi, če ne drugega, se ob njih veliko naučiš. V svojem poslu je vedno treba delati le z najboljšimi.

Vi ostajate zvesti popu, z manjšimi odmiki v različne glasbene smeri. Pri popu je največji podvig, da je prijazen do radijskih valov. Kako vam to uspeva?

Moram priznati, da se s tem ne ukvarjam veliko. Včasih naredimo tudi dve različici skladbe, kar je v tujini redna praksa, pri nas pa mogoče malo manj, ker smo manjši trg.

Rada imam poslušljivo glasbo, tako, ki si jo lahko zapomnim, ki ima spevne refrene, vendar ne predvid­ljive. Za to pa je na novem albumu zelo dobro poskrbel Žare Pak. Prvič sem tudi sodelovala z Martinom Štibernikom kot producentom, ki dela zelo mehek zvok, kar mi je všeč. Ta njegova mehka glasba je priljubljena tudi pri občinstvu. Producentski prijemi Žareta Paka so inovativni, išče zvoke, ki še niso bili uporabljeni. Recimo pri skladbi Kaj naj zdaj je iskal neka svežega, celo mandolino je uvrstil vanjo.

V skladbah sem želela predstaviti svoje slovenske in hrvaške korenine, ki jih imam po mami. Tako smo v glasbo dodali mandoline, vendar na moderen način, v nekaterih skladbah pa zvok harmonike, kar sicer ni nič novega. Saj smo harmoniko uporabili že v skladbah Brazil in Moja pesem. Žare jo je tako lepo zapakiral v skladbi Za naju, ki je aktualni singel. Sprva nismo vedeli, kako naj bi pesem zvenela. Imeli smo pet različic, nato pa je Žare dejal, da bo nekaj poskušal narediti ... in ko sem prišla v studio, sem zaslišala harmoniko in takoj vedela, da je to to, ker je tako odbito, da prav sodi vanjo.

Po mojem so besedila rakava rana slovenskega popa in popevkarstva. Za vaš novi album je največ besedil prispeval Marko Gregorič. Kako sta se našla?

Snubila sva se kakšnih pet let, jaz sem pa itak njegova fenica. Tisto, kar je delal za svojo skupino Bossa de Novo, je bilo vrhunsko. Nekoč mi je ponudil skladbo Sestanek pod rjuho ... Rekla sem, da bi jo takoj vzela, vendar še nimam osnovne zasnove albuma, in sva se dogovorila, da bova počakala. Nato so jo izdali sami in sva se hecala, da lahko naredim priredbo. Zdaj pa je napisal nekaj pesmi za mojo novo ploščo. Njegova besedila so brez dlake na jeziku, so slengovska, odbita in drzna in to mi je bilo zelo všeč.

Kako je ta veliki možakar ujel v besedila čustva vas, ki ste drobnejši od njega?

Imela sva se priložnost spoznavati skozi celoten proces nastajanja pesmi in dobro je razumel, kaj in kako je treba narediti. Vodila sem ga, v katero smer naj gre besedilo, on pa je to izvrstno izpeljal.

Slovenska glasbena industrija ima celo vrsto anomalij. Kakšne so vaše izkušnje z založbami, menedžerji, televizijami, radijskimi postajami?

Imam načelo, delaj dobro, delaj s pozitivno vnemo in se ti bodo stvari v tej smeri tudi vračale. Z vsemi naštetimi imam lepe izkušnje. Mogoče občasno nastane kratki stik, a ker sama nisem konfliktna oseba, se trudim stvari reševati na človeški način. Imam dobre odnose s televizijami, radii, menedžmentom, saj se vzajemno spoštujemo in sem se od njih veliko naučila. Zdaj se predvaja manj slovenske glasbe, vendar sem srečna, da so moje skladbe pogosto na radiu. Lani je bila moja skladba Zlaži se mi najpogosteje predvajana v Sloveniji, česar res nisem pričakovala. Zame je glasba obliž za rane.

Glasbenike pogosto prosijo, da sodelujete pri različnih dobrodelnih prireditvah. Zgodi se tudi, da s to dobrodelnostjo zaslužijo vsi od organizatorjev, varnostnikov do ozvočenja, le glasbeniki ste dobrodelni. Kakšna je vaša izkušnja?

Ker se ve, da rada pomagam in darujem, me zelo pogosto kličejo. Nekajkrat na leto doniram, dajem stvari, kar se mi zdi lepa gesta. Zelo sem vesela, da smo Slovenci humanitarni, da pomagamo drug drugemu. A tudi sama sem imela izkušnjo, da sem se opekla z navidezno dobrodelnostjo. Moram povedati, da me je zelo prizadelo. Rada pomagam, pa ne zaradi promocije. Rada dajem tako, da nihče ne ve, ne pa da me vlačijo vsepovsod in razkazujejo. Od takrat sem zelo pazljiva in sem kar nekaj ponudb odklonila. Vse skupaj se mi je precej uprlo, vendar sem rekla, da zaradi nekaterih ne smem obsojati vseh, ki se s tem ukvarjajo. Veliko jih je, ki želijo pomagati in delajo s srcem.

Kako pa je s koncerti?

Ne delamo samo velikih koncertov, precej nastopamo po manjših prostorih, klubih, pa tudi za zaključene družbe in moram se zahvaliti, da lahko veliko nastopam, ker sem najbolj vesela na odru.

Sem pa precej v tujini. Ravnokar sem se vrnila iz Pariza, kjer sem snemala himno za svetovno prvenstvo v rokometu. Iskali so glasbenike iz vsake države udeleženke, ki so nekaj posebnega in imajo najbolj predvajane pesmi. Iz Slovenije izbrali mene. Snemali smo v Parizu, z ekipo, ki snema tudi glasbo za Fifo, v znamenitem studiu SGA, kjer so ustvarjali U2, Mick Jagger in številni znani glasbeniki. To bo himna svetovnega rokometnega prvenstva, ki jo bodo predvajali po vsem svetu. Januarja tako odhajam v Katar na svetovno prvenstvo v rokometu z neko losangeleško agencijo, ki sodeluje z Dubajem.