Ana Praznik: Zaradi srečnih koncev je vredno vztrajati

Simpatična radijska in televizijska voditeljica je pred kratkim s kolegicama Tinkaro in Alenko zavrtela časovni stroj. Na koncertne odre se je namreč vrnila atrakcija s preloma tisočletja, Bepop.

Objavljeno
29. september 2019 09.30
Posodobljeno
29. september 2019 09.30
FOTO: Tadej Regent
O histeriji, ki je takrat vladala okoli skupine, nesreči, ki so jo komaj prenesli, o čaru radia in televiziji, ki te zasvoji kot droga, sva govorili. Pa o krivicah in njihovih posledicah, ki jih vidimo v oddaji Delovna akcija, o domu in družini. Vse to le lučaj od najstarejše trte na svetu, na mariborskem Lentu.


Za eno od ženskih revij ste aprila dejali, da se za pevskim mikrofonom ne vidite več, zdaj pa imate zarečeni kruh.


(smeh) Res se mi je zgodil zarečeni kruh, čeprav mislim, da sem takrat rekla tudi, da nikoli ne reci nikoli.
 

Za vami je krstni nastop obujenega Bepopa. Kaj sledi?


Oktobra imamo ogromno nastopov, vsega sploh ne vem na pamet. Prvega oktobra igramo v študentskem kampusu, koncert imamo v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču, 12. smo v Celju, 18. oktobra pa v Niagari v Mariboru. Pestro bo.
 

Menda vas je pred prvim koncertom, comebackom, skrbelo, ali bodo ljudje še poznali vaše uspešnice.


Res nas je, pa je bila skrb odveč. (nasmešek) To sicer ni bil samostojni koncert, nastopile smo v okviru večera, v katerem vrtijo glasbo iz tega obdobja in slovensko muziko, in obiskovalci teh večerov so dobro informirani.

Pozneje smo izvedele, da naše skladbe ob teh večerih pogosto vrtijo. Ko smo prišle tja, je bilo, kot da ni minilo 15 let. Dekleta v drugi vrsti, naše tedanje fenice, ki so zdaj stare kakšnih 30 let, so celo jokale.

image
FOTO: Tadej Regent

 


Dekleta v drugi vrsti, naše tedanje fenice, ki so zdaj stare kakšnih 30 let, so celo jokala.
Ste bile ganjene ali vam je šlo na smeh?


Saj to, oboje ... Nisem vedela, ali naj grem dol in jih potolažim ali naj se smejim, zagotovo pa je bil trenutek zelo čustven. Po špilu smo se pogovarjale, da je bil v soboto zanje res nostalgičen trenutek, ko so podoživljale otroštvo. In tudi zaradi nas imajo nanj lepe spomine.

Pogosto mi kdo, ko pripoveduje o tistih časih, reče, da je bilo tisto najlepše obdobje njegovega življenja. Mladi so odraščali s to muziko, hodili so na koncerte, lepo jim je bilo. Za današnjo mladino je drugače. Ni skupin in izvajalcev, s katerimi bi se lahko poistovetili ali da bi okoli njih vladala taka evforija, če se lahko tako izrazim.
 

V tistih časih je bila to res evforija, celo histerija. Kako ste jo doživljali na drugi strani, na odru?


Res je bila histerija, vreščanje, kričanje, jokanje, noro. Takrat sem imela 19 let, vse skupaj z Bepop pa je trajalo nekje do mojega 24. ali 25. leta. Nisem bila več ravno najstnica, za mano je bil prvi letnik fakultete ...

Ne vem, tega ne znam opisati. Po eni strani je bilo popolnoma naravno, da se nam to dogaja. Nas pet in pozneje mi štirje smo se med seboj tako dobro razumeli, da je vse skupaj delovalo čisto naravno, čeprav smo bili »instant« skupina, ustvarjena v šovu. Očitno se je sestavljavcem kombinacija posrečila. Na izboru so delali prave teste.

Spomnim se, ko nas je bilo zadnjih 30 na Otočcu in so sestavljali peterke. Štirje so bili recimo skupaj in so menjavali petega člana. Tako so preučevali, ali je med nami energija, kako se glasovno ujamemo ..., v glavnem, zadeli so.
 

Ideja je bila, da se vam bo ob ponovni združitvi Bepopa pridružil tudi Simon. Zakaj se to ni zgodilo?


To je bila res naša želja, njega pa je to že takrat malo najedalo. Pogovarjale smo se, zakaj, in ugotovile, da je bilo stati na odru za dekleta vseeno drugače kot fanta. Kot punca nisi deležna toliko kritik občinstva, kot so jih fantje. Sploh ko govorimo o neki najstniški skupini, na drugi strani pa so najstniški uporniki.

Njemu zlobni komentarji gotovo niso bili prijetni in ga je začelo motiti. Popolnoma ga razumem, zakaj je na neki točki rekel, da tega več ne želi niti ne potrebuje. Seveda smo ga razumele, vprašale pa smo ga tudi, ali se strinja z našo vrnitvijo na odre, in bil je navdušen.

Na prvi koncert ga sicer ni bilo, zdaj se s partnerko ukvarjata s poročno fotografijo in sta tisti večer delala, ne dvomim pa, da nas bo kmalu prišel pogledat. V petek ga gremo presenetit, ker v soboto praznuje 40 let. Uskladile smo se, da smo popoldne vse tri proste. Simon ničesar ne sluti, vse delamo v popolni tajnosti in v sodelovanju z njegovo ženo, ki ga bo zamotila. (smeh)
 

Torej ste si v vseh teh letih ostali blizu, ste ohranili stike?


Vsi štirje, ja. Dobimo se vsaj enkrat na leto, tako smo si obljubili in tega se držimo. Sicer pa smo v stiku na družbenih omrežjih. Tam imamo svojo skupino, pišemo si in se obveščamo, kako je kaj. Ob ključnih prelomnicah, ki se nam dogajajo, se še bolj povežemo.
 

En član Bepopa, Nejc, je umrl čisto na začetku vaše poti in nadaljevali ste kot četverica.


Nejčevo smrt smo komaj prenesli. Bili smo pri meni, pri mojih starših v Zagorju, ko je zadnjič klical Tinkaro. Nejc si je s prvim denarjem, ki ga je dobil pri Bepop, kupil motor. Zelo si ga je želel, oče mu ga ni hotel kupiti in si ga je sam. Rekel je, da gre samo še en krog, potem pa ga pripeljejo k meni. Ta krog je bil poguben.
 

Takrat je vozil po predpisih, kajne?

Ja, ničesar ni naredil narobe. Ne vem, zakaj se je to moralo zgoditi, mogoče je res usoda in je tako moralo biti. Zgodilo se je v prvem letu Bepopa. Imeli smo nastop na izboru za miss Slovenije, s svojim drugim singlom Odpelji me, prvi je bil Ti si moje sonce. Čez tri ali štiri dni se je zgodila tragedija. 20. septembra je bila ravno obletnica njegove smrti. Že 17 let je minilo in toliko je bil star, ko je umrl.
 

Življenje je včasih res zelo krivično. Tak občutek dobim tudi, ko gledam vašo oddajo Delovna akcija, v kateri ljudem, ki živijo v težkih razmerah, polepšate dom.


Čeprav je to oddaja, ki se predvaja na komercialni televiziji in seveda ima svoje ozadje in zakonitosti, mislim, da je to edini resničnostni šov z nekim smislom. Da ljudje, ki res potrebujejo pomoč, to tudi dobijo. In to veliko pomoč.

Iz pisem, ki jih dobivam še iz prve sezone, vidim, da smo komu rešili celo življenje. Pišejo mi, da je vprašanje, kaj bi bilo danes z njimi, če ne bi prišli mi. Takšni odzivi res napolnijo srce.
 

Novinarski kolega mi je prostodušno priznal, da ob gledanju oddaje joka. In mislim, da sploh ni edini. Ne nazadnje jokate tudi vi na zaslonu ...



Zelo rada imam sicer svoj dom, toda zame je dom tam, kjer so družina in prijatelji.
Sem človek, ki ga čustva hitro prevzamejo, stvari me hitro prizadenejo. Mogoče sem za nekatere zato neprofesionalna. Ampak zdi se mi ... (premolk) Ja, lahko tam delam, kaj prepleskam, ampak največ, kar jim lahko dam, je pozornost. Da jih poslušam, da vedo, da niso sami, da se lahko nekomu zaupajo ...
 

V letošnji sezoni ste bili v akcijah še bolj učinkoviti kot v prvi.


Malo bolj smo optimizirali vse skupaj. Tudi mi smo se iz lanske sezone česa naučili. Imamo večjo ekipo, boljše mojstre, od lanske ekipe sta ostala samo dva.

Se mi je pa pred novo sezono oglasil Jure, da ga je lanska sezona čisto presunila, da jo gleda z družino. Ponudil je pomoč. Povezala sem ga z mojstri in letos je v naši ekipi.
 

Imajo družine, ki so sodelovale v oddaji, kaj skupnega?


Skupno jim je, da so borci. Tudi ko so se znašli na najnižji stopnji v svojem življenju, ni bilo vdaje. En primer je bil tak, da je gospa zaradi izgube službe padla v depresijo in ni našla izhoda. Zdravila se je, družina pa ji je stala ob strani. Tu je bil oče tisti, ki je držal vse vajeti, skrbel za gospodinjstvo, za hčerki, ženo. Spet borec. To je vsem skupno.
 

Anita Ogulin je v nekem intervjuju povedala, da ljudje dolgo, predolgo ne pridejo po pomoč, ker jih je sram. Še težje je to povedati na televiziji.


Tako ponosna sem na te ljudi, ki so se pripravljeni na tak način izpostaviti. Ni lahko, ravno zaradi tega, kar omenjate. Ljudje obsojajo, v šoli otroke zbadajo vrstniki, kar je lahko uničujoče, sploh če je otrok bolj občutljiv. Ve, da njegovi starši nimajo, da mu ne morejo dati, pa mora vseeno požreti marsikako pikro od vrstnikov, ki so lahko izjemno kruti.


Kako je mogoče, da družina v letu 2019 živi brez kopalnice? Ali pa ima zunaj stranišče na štrbunk. O čem se mi menimo, oprostite?!
Na ljudi, ki z dvignjeno glavo pridejo pred celo Slovenijo in rečejo: »Glej, nimam. Trudim se. To ne pomeni, da sem len, preprosto nimam,« sem ponosna.

Pri nekaterih gre za splet okoliščin. Izguba službe, izguba službe obeh staršev, ker sta delala v isti tovarni, v času krize. Za družino je to lahko pogubno. V tistem trenutku hočeš preživeti iz dneva v dan. Kakšna prenova stanovanja, kakšna vlaga v domu, to ni stvar debate. Stvar debate je, kaj boš dal na mizo. Da ti ne boš jedel, da bodo otroci lahko.

Zaradi teh zgodb sem ogromno prejokala. Velikokrat sem po snemanju klicala Petra (Anin partner, op. p) in jokala v telefon. Moj ventil je tudi narava. Nekaj potrebuješ, sicer začneš te zgodbe hitro projicirati nase, na svojega otroka ...


Ste se s časom naučili distancirati ali vas še vedno prizadene?

Že ko se samo pogovarjam o tem in se spominjam, mi gre na jok. Ampak najbolj me je čustveno sesulo v prvi sezoni. Te zgodbe sem ves časa nosila s seboj in nenehno razmišljala o njih. Kako je to krivično, kako se to sploh lahko dogaja. Kako je mogoče, da družina v letu 2019 živi brez kopalnice? Ali pa ima zunaj stranišče na štrbunk.

O čem se mi menimo, oprostite?! O davku na nepremičnine, o parkirninah, o čem se mi menimo?! Bila sem jezna, ne le žalostna, jezna. In še vedno sem!

Z nekaterimi ostajam v stiku. Recimo s Klavdijo, ki ima dva majhna otroka in je moža izgubila v prometni nesreči, ko je imel en sin dve, drugi pa štiri leta. Uspelo ji je poplačati kredite in najti službo, celo zelo razumevajočo in dobro šefinjo ima. Večkrat sva se dobili, z otrokoma je prišla tudi na obisk v Maribor in smo se družili družinsko. Zelo srečna sem zanjo.

image
FOTO: Tadej Regent

 

Že 15 let živite v Mariboru, mestu, ki je s propadom velikih podjetij preživelo številne krize. Kako doživljate svoje mesto?


Grozno me jezi, da je v Sloveniji taka centralizacija. Vse se dogaja v Ljubljani, če te ni tam, ne obstajaš. Povsod po Sloveniji je toliko dobrih zgodb, zgodb o uspehu, toda ljudje se morajo toliko bolj truditi, grebsti in garati, da pridejo do enakega cilja, kot nekdo, ki je v središču dogajanja.

Moji prijatelji v Mariboru so z vseh vetrov, iz sveta umetnosti, medijev, iz gospodarstva in všeč mi je, da se ne dajo. Ohranjajo upanje za Maribor in verjamejo, da enkrat bo, enkrat se mora premakniti. In se že premika na bolje. Organizirajo se dogodki, koncerti, ljudje pridejo ven. Seveda pa jih ni toliko kot v Križankah.
 

Kako je vas prineslo v Maribor?


Pred petnajstimi leti me je pripeljala ljubezen, ki je potem odšla, jaz pa sem ostala in moja ljubezen do Maribora je samo še rasla. Zadnjih enajst let delam na Radiu Center. Najprej kot producentka, zdaj pa sem peto leto moderatorka.
 

Je vaša prva ljubezen radio ali TV? Za televizijo pravijo, da je silno zasvojljiva.



Je pestro in včasih tudi naporno. Stara je tri leta in tri mesece, zelo zgodaj je spregovorila in zdaj – govori.
Televizija zna biti res zelo privlačna. Tam je adrenalin in kot adrenalinsko navdušenko – preizkusila sem že precej adrenalinskih športov – me vleče.

Delo na radiu in televiziji se popolnoma razlikuje. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se lahko gledala na zaslonu. Sem si pa že na začetku, ko sem sprejela ponudbo za vodenje oddaje, rekla, da vanjo ne grem kot voditeljica, ampak kot jaz.

Radio je zasvojenost druge vrste. Zahteva veliko sposobnosti, od hitrih reakcij do improvizacije. Možgani ti morajo delati s polno paro, ker se vse dogaja v živo. Oddaja se snema vnaprej, in če se zmotim, lahko snemanje ponovimo. Na radiu tega ni, zato sta večji pritisk in koncentracija.

Vesela sem, da sem z radia prišla na televizijo in ne obratno. Radijske izkušnje z improvizacijo, govorom in tudi s poslušanjem sogovornika mi pridejo zelo prav.

Za oddajo nimam scenarija. Imam iztočnice, sicer pa gre za pogovore in na drugi strani so ljudje, ki niso vajeni kamere. Zato pomaga, če nisem voditeljica, ampak samo Ana. Potem se počutijo bolje in se mi lažje odprejo.
 

Skoraj vse javne osebnosti v Sloveniji po raznih forumih pljuvajo, za vas pa se zdi, da vas imajo vsi radi.


Ne bi vedela, ker teh stvari res ne sprem­ljam. Vem, da vsem nikoli ne moreš biti všeč. Prej ko se s tem sprijazniš, lažje ti je. Sem pa zelo vesela, da v času Bepopa ni bilo facebooka in družbenih omrežij, gotovo bi se pisalo marsikaj.

Branje komentarjev se mi zdi čisto nesmiselno. Pravzaprav mi je vseeno, kaj si kdo misli. To je moj facebook ali instagram, in če ti kaj ni všeč, se lahko umakneš s preprostim klikom. Jaz zaradi tega ne bom prizadeta. Če pa kdo mora sprostiti svoje ventile, jih naj. Vem pa, da bi me v času Bepopa te stvari zelo prizadele.

Z leti sem se utrdila. Sicer nisem človek, ki želi vsem ugajati. Vem, da imamo ljudje različna mnenja. Bili bi res dolgočasna družba, če bi vsi mislili enako.
 

Kaj je dom za vas?


Doma ne povezujem toliko s stanovanjem kot z ljudmi. Zelo rada imam sicer svoj dom, toda zame je dom tam, kjer so družina in prijatelji. Ljudje mi dajejo občutek topline, čeprav ne živimo na istem mestu.
 

Ste se v oddaji česa naučili, mogoče zdaj preurejate ali sredi noči prestav­ljate pohištvo?


Ne, nisem tak tip, všeč mi je, če so stvari na svojem mestu. Rada imam rutino in stalnice, vem pa, da nekateri to počnejo.
 

Začnete, ko se vam kdo napove na obisk, besno čistiti in tlačiti stvari v omare ali imate pospravljeno?


To počne moj. (smeh) Je zelo redoljuben in zato ga imam še bolj rada. Veliko sem zdoma, on pa ima srečo, da lahko kot grafični oblikovalec dela doma in poskrbi za večino teh opravil v našem domu. Je tudi fantastičen kuhar in kuha več kot jaz. Sicer na radiu vedno delam dopoldne in lahko ob treh že poberem hčerko v vrtcu in skupaj preživimo popoldne.
 

Kako pa hčerka Otja sprejema, da gre zdaj mami kdaj zvečer od doma in na oder?


Spremenila se je v klopa. Dobesedno se me drži za nogo in se moram recimo napol odplaziti do stranišča. (smeh) Je pestro in včasih tudi naporno.

Stara je tri leta in tri mesece, zelo zgodaj je spregovorila in zdaj – govori. Z njo sva vedno normalno govorila, zelo je dojemljiva, vse jo zanima in tudi na televiziji me gleda. Ko vidi, da jokam, je še ona žalostna. Če pa skupaj gledava televizijo in je kaj ganljivega, se mi približa na centimeter in opazuje, ali jočem. (smeh)