Anže Lanišek leti visoko,a ohranja trezno glavo

Na prvi letošnji tekmi smučarskih skakalcev v poljski Wisli je Anže Lanišek prvič pristal na stopničkah. Na drugi v finski Ruki drugič. A 23-letnik, mladi očka, ki zmaže, če mu zaprija, tudi ocvrti sir, ne leta v oblakih. Z vzdevkom Žaba pa se je zdavnaj sprijaznil.

Vsepovprek vas kličejo Žaba. Zakaj že?

Ko sem bi majhen, sem pred blokom izgubil pri igri podiranje piramide, za kazen sem moral skakati kot žaba, za nameček pa sem v času, ko se je Slovenija uvrstila na nogometno SP 2002, nosil zeleni reprezentančni dres. Najprej mi vzdevek ni bil všeč, potem pa me je mami pomirila, da zgodbo lahko obrnem sebi v prid.

Kako, a da bi bili žabji kralj?

Ne, ne vem točno, le zadevo sem sčasoma lepo sprejel.

Žabji poskoki so idealna kazen za bodočega skakalca.

Definitivno. Skakati na smučeh sem začel leta 2005 v mengeškem klubu, star devet let. S starši smo živeli v Domžalah, zdaj sem v Kranju.

Imate 23 let, po dveh tekmah svetovnega pokala ste v središču medijske pozornosti. Počutje?

Občutki so v redu, a v bistvu nič posebnega, ni evforije, ki bi me ponesla v oblake.

Zakaj ne?

Preprosto, imam skoraj dveletnega sinka, zato moram ostati na realnih tleh, doma me čakajo še druge stvari.

To je pa kar zgodaj. Očetovstvo.

Enkrat je treba začeti.

Ste tudi poročeni?

Za zdaj še ne.

Pa, glede evforije, tudi sezone še ni ravno konec ...

Sezona se je šele dobro začela, morda se sploh še ni pokazalo realno razmerje med tekmovalci. Saj ne, da bi se branil dvojih stopnic, a so me presenetile.

Se je med pripravami nakazovalo, kako kaže za prihajajočo zimo?

S pripravami sem bil letos zadovoljen, ne toliko tehnično, ampak z napredkom v glavi, z načinom razmišljanja, kako sprejemam prepreke. Ne obremenjujem se z malenkostmi, tudi če mi kak dan, teden ne gre, ni nič usodnega. Vzameš v zakup, pomisliš, kako se boš iz napak spet kaj novega naučil.

Skoki so v glavi?

Skoki so v glavi, in bolj ko boš sproščen, bolje jih boš opravil. Že leta vemo, kakšen je dober skok, in do tega moraš priti čim bolj mirno. Finese so v psihi, ne pa, kako imam prst obrnjen.

Kako visoko nasploh ste si vsa ta leta upali meriti?

Skakati sem začel, ko je Rok Benkovič postal svetovni prvak. Želel sem si biti kot on, doseči čim več, biti svetovni prvak. Pred štirimi leti sem v ruskem Nižnem Tagilu nakazal, da lahko dosežem nekaj več. Bil sem sedmi in četrti. In sem šel med oblake, pa naprej ni steklo, kot sem si želel. Poleg Tagila 2015 sem bil dve leti pozneje četrti še v korejskem Pjongčangu.

Ste pa tudi zmagovalec olimpijskih iger mladih.

Tako je. Iz Innsbrucka.

Vaše telesne sposobnosti?

Vsekakor ne želim, da bi kakšen kilogram izgubil na račun zdravja. Včasih sem mislil, da bom zaradi dveh deka­gramov preveč slabše skočil, a sploh ne gre za to. Če izgubiš dva deci tekočine zaradi savne, dehidracije, mišica ne dobi hrane, prožnosti in ne deluje. Tudi možgani zatajijo.

Eden od skakalcev je ob upokojitvi povedal, česa vsa leta ni smel jesti, in zdaj to poskuša nadoknaditi. Česa vi absolutno ne smete zaužiti, pa bi si silno želeli?

Ni stvari, ki si je ne bi privoščil. Če si bom zaželel ocvrti sir, ga bom pojedel.

Imate pri skokih, pred skoki kakšne rituale, vraževernost?

Ne bi rekel.

Po dvojih stopničkah nase gledate malo drugače, se je nekaj vendarle prečistilo?

Kamen se je odvalil od srca, ni mi več treba dokazovati, česa sem in česa nisem sposoben. Dostikrat sem zadeve dokazal sebi, zdaj sem jih še drugim. Da znam, zmorem. In s tem pride še večja mirnost.

Kaj pa časi obupa?

Velikokrat nisem vedel, kako naprej, delam prav ali ne, za kaj je nekaj dobro ...

 

Kakšna je bila za vas lanska sezona?

Solidna, v bistvu priprava na naslednje. Pred dvema letoma je bilo vse skupaj slabše, pred štirimi leti in lani pa najbolje do zdaj.

Vam katera skakalnica posebej leži, kot objekt, na katerem tekmujete?

Japonski Saporo, pa 120-metrska v Planici, sploh pozimi, pa 90-metrska v ruskem Čajkovskem, zelo pa mi ustreza skakalnica v avstrijskem Ramsauu. Letos smo imeli tam konec avgusta priprave in ravno tedaj sem se najbolj našel. Tudi tamkajšnja narava me fascinira, je pa res, da pripravljajo zgolj tekme v nordijski kombinaciji za svetovni pokal.

Kako je v reprezentanci, je kje kakšen miligram zavisti?

Sam v tem trenutku ne čutim ničesar takega, mislim, da dobro spodbujamo drug drugega. Smo kolegi, ni nevoščljivosti, ampak pozitivno vzdušje.

Je za uspešnost ekipe pomembno, da se fantje ujamete tudi značajsko? Ali ste pač profiji in greste prek razlik? Verjetno se z vsemi ne razumete enako?

Zagotovo. Tu smo zbrani športniki, najboljši v svoji državi, na ekipni tekmi poskušamo skupaj doseči čim boljši rezultat. Sicer pa kakšnih velikih razlik med nami ni, no, če se sem ter tja komu kaj ponagaja ...

Ste v otroštvu trenirali še kaj drugega?

Približno štiri leta nogomet. Kratek čas vzporedno s skoki, potem pa sem zbolel in zdravnica je rekla, da gre za pregorelost. In naj se odločim za en šport.

Kateri šport vas danes, kot vrhunskega skakalca, še privlači?

Cestno kolo, prav pride kot trening, pa tudi za dušo, paše mi. Rad igram badminton, košarko, nogomet, odbojko, a prav veliko časa za to nimam.

Če ne bi bili skakalec?

Mogoče bi ostal v nogometu. Domžale imajo zelo močan podmladek, če bi tam ostal, bi bilo lahko marsikaj, a bilo je veliko precej boljših nogometašev od mene.

Ste v skokih takoj kakovostno odstopali?

Kje pa, kar nekaj časa je minilo, preden sem v skokih dojel, za kaj gre. Ne, da me ne bi dovolj zanimalo, ampak na začetku sem moral veliko delati. Pri 10, 11 letih sem začel dobro skakati.

Skačete bolj na moč ali, če ni preneumno, ste bolj tehničar, bolj Nemec ali Brazilec, seveda nogometno primerjano?

Skakati poskušam čim bolj sproščeno, torej sem bolj Brazilec, čeprav nisem dribler.

Strah?

Seveda pride. Začneš z nekaj metri, stopnjuješ, včasih bi se skoraj podelal ... Ampak zdaj imamo za seboj velikanke in ni večje panike.

Vaš osebni rekord?

Neuradno 225 metrov, ker sem jih dosegel kot predskakalec, uradno 218.

Padci?

Kar veliko jih je bilo. Že na 20-, 40-metrski skakalnici sem obrnil.

Obrnil?

Naredil salto.

Kaj bi imel smučarski skakalec od dopinga?

Meni se zdi, da prav nič. Eden od skakalcev, ki ne velja za najbolj suhega, je menda padel zaradi diuretikov.

Kaj vas sicer zanima v življenju?

Zelo veliko časa posvetim športu. Na teve gledam vse, kar je mogoče.

Verjetno je še malo zgodaj, pa vendar, kje se vidite po karieri?

Upam, da bom lahko ostal v skakalnem športu, a ne vidim se kot kakšnega glavnega trenerja, ampak v klubu, delaš z otroki in z njimi skupaj rasteš. Tako zgodbo bi si mogoče želel.