Anže Žurbi - Zurby: Boben je srce benda

Na obisku pri izkušenem bobnarju, ki ga ob glasbi zanima še marsikaj drugega.

Objavljeno
26. januar 2016 09.47
Mankica Kranjec
Mankica Kranjec

Malce nad Kamnikom, od koder ima izjemen pogled na Veliko planino in pobeljeno Kamniško sedlo, me pred hišo pričaka v družbi 11-letnega zlatorjavega psička Sajka. Anže Žurbi - Zurby je veliko na poti, zato ga je precej težko ujeti v domačem kraju.

Trenutno verjetno eden najbolj iskanih in zaželenih slovenskih bobnarjev, prepoznaven po svojih temnih skodranih laseh, je sodeloval že z zavidanja vrednim številom glasbenikov in zasedb. Nuša Derenda, Rebeka Dremelj, Jadranka Juras, Severina, Katarina Mala, The Tide in ameriški glasbenik Billy Gould so le nekateri od mnogih.

»Nekaj časa sem živel v okolici Ljubljane, pa narave okrog Kamnika nikoli več ne bi zamenjal,« mi z nasmeškom razloži. Odpre vrata v hišo, na katerih z rdečimi črkami piše »skladišče«. Nasmehne se: »Prostor, ki so ga včasih uporabljali za nekaj drugega, sem preuredil v delovni atelje in pisarno. Tu se dobro počutim. Iz lesenih palet sem izdelal pohištvo, stene prebarval in vanje vklesal dežele, kamor si želim odpotovati – v Afriko, pa v Avstralijo. Podboje sem prenovil in jih umetno postaral, le vrat še nisem utegnil zamenjati.«

Naravo ima na dosegu roke. »Kadar mi med delom ostane kaj prostega časa, grem na sprehod. Na Svetega Primoža tu blizu ali do Kamniške Bistrice. Najlepše je, ko te poleti prebudi ptičje petje. Zaradi načina dela ima veliko bobnarjev težave s hrbtom, večja pa je tudi verjetnost, da doživimo srčni infarkt. Prav zato moramo biti ves čas v kondiciji,« mi razloži, medtem ko se sproščeno pogovarjava ob domačem čaju iz tavžentrože.

Set iz plastičnih posod

Glasbeno kariero je začel na plastičnih posodah. Bobnom zato še danes po domače reče kar »kante«. Rad se spominja svojih začetkov. »V drugem razredu osnovne šole sem se vpisal v nižjo glasbeno šolo, a jo zaradi profesorjevega nezanimivega podajanja snovi pri drugi uri teorije preprosto opustil. Pri 16 letih sva nato s prijateljem imela idejo, da bi se poleg hokeja in nogometa bolj resno ukvarjala še z glasbo,« razloži in pove, da se je vse začelo s kitaro. »A kmalu sva ugotovila, da z dvema kitarama ne bova mogla sestaviti benda, zato sem doma poiskal plastične kante, v katerih je bila barva za beljenje sten. Ustvaril sem si prvi bobnarski set.« Domači menda niso bili navdušeni nad odločitvijo, da bo glasbenik. »A ko so videli, kako odločen in zagnan sem, so to sprejeli.«

S poletnim delom si je kupil prve prave bobne, se spet vpisal v nižjo glasbeno šolo in jo opravil v enem letu. »Nadaljeval sem šolanje na srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani ter nato pred tremi leti v Celovcu na konservatoriju za glasbo končal pedagoški študij jazz bobnov,« pripoveduje. Na nižji glasbeni šoli v Kamniku, kjer je pred več kot dvajsetimi leti skoraj zapečatil svojo karie­ro, zdaj uči. »Če srček ne dela dobro, celo telo ne more dobro funkcionirati. In zelo podobno je z glasbeno skupino. Če bobnar ne igra dobro, lahko celotna zasedba zveni slabo. Zato sta pomembni vztrajnost in vaja, saj le tako glasbenik doseže pravo kakovost.« Tako navadno otrokom preprosto, a zelo jasno razloži bistvo bobnarstva.

Dolg seznam

Zdaj sodeluje z zasedbami Soul Jazz in Jaz, MojcART, s Katarino Malo, Nerminom Puškarjem in Denisom Beganovičem - Kikijem. »Delal sem s Severino, Nušo Derenda, Rebeko Dremelj, Zlatkom, Jadranko Juras, Alenko Godec, Evo Černe, Kristino Oberžan, skupino The Stroj, Slovensko filharmonijo, pa skladateljem Aldom Kumarjem, se izobraževal pri znamenitem Armenu Donelianu, Ernestu Simpsonu, Marku Djordjeviću, Marcu Minnemanu ...

Res je veliko ljudi, s katerimi sem sodeloval,« hitro niza imena in doda še nekaj izjemnih uspehov z mednarodnih tekmovanj, ki se jih je udeležil z zasedbo Artbeaters, ter gostovanj v Angliji, na Češkem, v Singapurju, Nemčiji, Grčiji in drugod po svetu z različnimi skupinami. »Morda se bo slišalo malce nenavadno, a če človek v Sloveniji želi živeti le od glasbe, mora veliko projektov delati le zaradi denarja. Tudi jaz na začetku svoje poti nisem znal reči ne. Tako je zdaj na mojem sez­namu veliko glasbenikov, s katerimi sem sodeloval. Hvaležen sem jim, da so mi dali priložnost. Veliko dobrega smo ustvarili skupaj,« razloži simpatični 36-let­ni Kamničan in dodaja, da danes ustvarja le še glasbo, v kateri uživa in ki mu daje notranje zadovoljstvo, čas pa raje posveča še drugim rečem, ki ga zanimajo. Teh je veliko.

Od kriptovalut do jadranja

Delovni prostor je poln spominkov s potovanj in podob dežel, ki bi jih še rad obiskal. Prebira knjige in se udeležuje seminarjev za notranjo rast, zanimajo ga kriptovalute in podjet­ništvo, rad potuje, pleše salso, deska na vodi in jadra. Ukvarja se tudi z e-učenjem. »Človek se pravzaprav lahko uči ves čas. Medtem ko dela druge reči – sedi na letalu ali teče –, se hkrati izobražuje o področju, ki ga zanima. Veliko je možnosti in to me navdušuje,« nadaljuje Žurbi, ki je postal tudi prvi obraz slovenske blagovne znamke očal Different.

Ker je samosvoj, ima pristen odnos do ljudi, življenje zajema s polno žlico. Pravi, da je v Braziliji, kjer je dva meseca razvijal eno od platform za e-učenje, spoznal tudi več glasbenikov in glasbenih producentov. »Včasih me ljud­je vprašajo, zakaj se ne ukvarjam le z eno stvarjo. To bi bilo zame težko. Nikoli si ne postavljam omejitev. Rečem, ki me zanimajo, dam možnost in nato vidim, kako se razvijajo. Doslej so me vedno pripeljale do novega znanja in zanimivih ljudi.«