Atletika kot upor

Med evropskim prvenstvom v atletiki, ki te dni poteka v Birminghamu, znova razmišljam o (ne)televizičnosti kraljice športa. Atletika je šport tišin. Je šport ponovljenih posnetkov, predstavitev atletov, prikazov njihovega ogrevanja, pogovorov s trenerji in nastavljanja fotoobjektivom. Športna akcija je v manjšini. Drugače ne more biti. Sprinterji potrebujejo čas, da se umirijo pred startom. Dolgoprogaši potrebujejo čas, da v cilju pridejo k sebi. Delavci potrebujejo čas, da postavijo in pospravijo ovire. Sodniki potrebujejo čas, da izmerijo, kje je pristal disk. Čas je nadvse pomembna atletska komponenta. Atleti ga imajo vedno premalo. Gledalci ga imajo ponavadi preveč. Kako zapolniti praznino, kako uglasbiti tišino? Sodobne tehnologije ponujajo nešteto možnosti. Medtem ko ležimo na kavču ...