Avtomat
Lastniki kapitala žugajo menda požrešnim in lenim delavcem, da jih bodo nadomestili z roboti.
Odpri galerijo
Strašenje s Kitajcem je zamenjalo strašenje z robotom. FOTO: Celjski sejem
Tam enkrat konec 70. let prejšnjega stoletja je Tomaž Domicelj izdal eno svojih bolj znanih pesmi Avtomat. V njej se je zafrkantsko poigraval s tem, kaj avtomati, lahko pa bi jim rekel tudi roboti, prinašajo v življenje. Eden od verzov je, da avtomat, »še preden vedel boš kdaj, zagrabil te bo za vrat«. Kdor spremlja napovedi, kaj prinaša tako imenovana četrta industrijska revolucija, ki je pred vrati oziroma se že dogaja, se mu zdi, da je Domicelj že pred štirimi desetletji preroško napovedal, kaj čaka človeka. Predvsem delovnega človeka. Delavca.
Četrta industrijska revolucija, tako kot tri predhodnice, nima točno določenega začetka. Prva se je začela v poznem 18. stoletju, druga se je začela kakšnih sto let pozneje. Precej nesrečno se je končala z veliko depresijo konec 20. let prejšnjega stoletja, vzponom totalitarnih sistemov in drugo svetovno vojno.
Začetek tretje industrijske revolucije navadno postavljajo v konec 60. let 20. stoletja. Njen simbol je računalnik. Slovenija oziroma Jugoslavija je tako kot ponavadi capljala precej zadaj, pri nas so se računalniki bolj množično pojavili šele v poznih 80.
letih.
Simbol četrte industrijske revolucije je robot. Stroj, ki je povezava računalnika in orodja, naj bi odpravil potrebo po veliko, če že ne kar večini ročnega dela in popolnoma spremenil podobo sveta.
Podoba sveta se je od poznega 18. stoletja sicer že dodobra spremenila. Ljudje so se do takrat bolj ali manj ukvarjali s kmetijstvom za lastno preživetje in preživljanje parazitskih slojev samooklicanega plemstva in duhovščine, ki sta svoj položaj utemeljevala na božji volji. Potem so se pojavili tudi bolj produktivni sloji meščanstva in še pozneje industrijskega proletariata. Brez industrijskih revolucij in z njimi povezanega napredka na vseh področjih bi na Zemlji najbrž še vedno živelo manj kot milijarda ljudi, kolikor jih je v predindustrijski dobi, in ne 7,5 milijarde.
Nove industrijske revolucije ne spremljajo obeti po vedno boljšem življenju, ampak strah. Lastniki kapitala žugajo menda požrešnim in lenim delavcem, da jih bodo nadomestili z roboti. To naj bi se zdaj zdaj, če ne bo nove krize, ki je menda tudi že pred vrati, če že nismo v njej, najprej zgodilo v transportu. Prevozništvu.
Že več let je mogoče spremljati podatke, da je eden najbolj iskanih delavcev voznik težkih tovornjakov. Samo v Sloveniji naj bi jih potrebovali kakšnih 3000. In bi jih, če bi jim bili lastniki prevoznih podjetij pripravljeni zagotoviti vsaj znosne, če že ne dobre delovne pogoje in dobre plače, o tem sem prepričan, tudi našli ali pa usposobili iz množice približno 70.000 brezposelnih. Za minimalca pač tega poklica ne bo opravljal nihče. In še marsikaterega druga ne. Robotski tovornjaki pa so – če sklepamo po smrtno nevarnih samovozečih avtomobilih, poskusni zajčki razvijalcev, kar neprostovoljno postajajo oziroma postajamo tudi vsi udeleženci v prometu – dejansko še daleč.
A največja težava robotizacije proizvodnje, logistike in vsega drugega po vrsti seveda ni razvoj tehnologije, ki bo tudi v prometu enkrat najbrž postala dovolj varna za uporabo. Težava je v družbenih posledicah odprave dela. Kaj bo počelo 7,5 milijarde brezdelnežev? In za proizvajalce še bolj pomembno, kdo bo kupoval izdelke njihovih avtomatiziranih tovarn? Brezdelne, nezaposlene množice brez denarja?
Žuganje lastnikov kapitala in njihovih podpornih organizacij, od globalnih, kot je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), do lokalnih, kot je Gospodarska zbornica Slovenije, pa je bolj kot prikazovanju realnih težav prehoda v novo obdobje namenjeno discipliniranju delavcev. Ki danes seveda niso več klasičen industrijski proletariat, ampak preprosto vsi, ki nimajo v rokah kapitala, z vedno bolj številnim prekariatom, stranskim produktom prehoda vred.
Kitajci in drugi Azijci niso več pripravljeni delati v razmerah, v kakršnih so delali zadnjih nekaj desetletij. Prvi mož enega največjih spletnih trgovcev, kitajske Alibabe Jack Ma oziroma v originalu Ma Yun, s svojo formulo dela 996, po kateri od zaposlenih pričakuje 12 ur dela na dan šest dni v tednu, velja za eksota že celo tam. S selitvijo proizvodnje na vzhod ni več mogoče strašiti. Globalizacija je izčrpala svoj potencial strašenja. Nadomestila jo je strašna avtomatizacija. Strašenje s Kitajcem je zamenjalo strašenje z robotom. Če ne Kitajec, te za vrat pač zagrabi avtomat.
Četrta industrijska revolucija, tako kot tri predhodnice, nima točno določenega začetka. Prva se je začela v poznem 18. stoletju, druga se je začela kakšnih sto let pozneje. Precej nesrečno se je končala z veliko depresijo konec 20. let prejšnjega stoletja, vzponom totalitarnih sistemov in drugo svetovno vojno.
Začetek tretje industrijske revolucije navadno postavljajo v konec 60. let 20. stoletja. Njen simbol je računalnik. Slovenija oziroma Jugoslavija je tako kot ponavadi capljala precej zadaj, pri nas so se računalniki bolj množično pojavili šele v poznih 80.
letih.
Simbol četrte industrijske revolucije je robot. Stroj, ki je povezava računalnika in orodja, naj bi odpravil potrebo po veliko, če že ne kar večini ročnega dela in popolnoma spremenil podobo sveta.
Simbol četrte industrijske revolucije je robot.
Podoba sveta se je od poznega 18. stoletja sicer že dodobra spremenila. Ljudje so se do takrat bolj ali manj ukvarjali s kmetijstvom za lastno preživetje in preživljanje parazitskih slojev samooklicanega plemstva in duhovščine, ki sta svoj položaj utemeljevala na božji volji. Potem so se pojavili tudi bolj produktivni sloji meščanstva in še pozneje industrijskega proletariata. Brez industrijskih revolucij in z njimi povezanega napredka na vseh področjih bi na Zemlji najbrž še vedno živelo manj kot milijarda ljudi, kolikor jih je v predindustrijski dobi, in ne 7,5 milijarde.
Nove industrijske revolucije ne spremljajo obeti po vedno boljšem življenju, ampak strah. Lastniki kapitala žugajo menda požrešnim in lenim delavcem, da jih bodo nadomestili z roboti. To naj bi se zdaj zdaj, če ne bo nove krize, ki je menda tudi že pred vrati, če že nismo v njej, najprej zgodilo v transportu. Prevozništvu.
Že več let je mogoče spremljati podatke, da je eden najbolj iskanih delavcev voznik težkih tovornjakov. Samo v Sloveniji naj bi jih potrebovali kakšnih 3000. In bi jih, če bi jim bili lastniki prevoznih podjetij pripravljeni zagotoviti vsaj znosne, če že ne dobre delovne pogoje in dobre plače, o tem sem prepričan, tudi našli ali pa usposobili iz množice približno 70.000 brezposelnih. Za minimalca pač tega poklica ne bo opravljal nihče. In še marsikaterega druga ne. Robotski tovornjaki pa so – če sklepamo po smrtno nevarnih samovozečih avtomobilih, poskusni zajčki razvijalcev, kar neprostovoljno postajajo oziroma postajamo tudi vsi udeleženci v prometu – dejansko še daleč.
A največja težava robotizacije proizvodnje, logistike in vsega drugega po vrsti seveda ni razvoj tehnologije, ki bo tudi v prometu enkrat najbrž postala dovolj varna za uporabo. Težava je v družbenih posledicah odprave dela. Kaj bo počelo 7,5 milijarde brezdelnežev? In za proizvajalce še bolj pomembno, kdo bo kupoval izdelke njihovih avtomatiziranih tovarn? Brezdelne, nezaposlene množice brez denarja?
Žuganje lastnikov kapitala in njihovih podpornih organizacij, od globalnih, kot je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), do lokalnih, kot je Gospodarska zbornica Slovenije, pa je bolj kot prikazovanju realnih težav prehoda v novo obdobje namenjeno discipliniranju delavcev. Ki danes seveda niso več klasičen industrijski proletariat, ampak preprosto vsi, ki nimajo v rokah kapitala, z vedno bolj številnim prekariatom, stranskim produktom prehoda vred.
Kitajci in drugi Azijci niso več pripravljeni delati v razmerah, v kakršnih so delali zadnjih nekaj desetletij. Prvi mož enega največjih spletnih trgovcev, kitajske Alibabe Jack Ma oziroma v originalu Ma Yun, s svojo formulo dela 996, po kateri od zaposlenih pričakuje 12 ur dela na dan šest dni v tednu, velja za eksota že celo tam. S selitvijo proizvodnje na vzhod ni več mogoče strašiti. Globalizacija je izčrpala svoj potencial strašenja. Nadomestila jo je strašna avtomatizacija. Strašenje s Kitajcem je zamenjalo strašenje z robotom. Če ne Kitajec, te za vrat pač zagrabi avtomat.
