Basen o živih živalih

Ko sem prebirala variacije na temo »Za zdaj živali zgolj živa, ne tudi čuteča bitja«, mi je dvignilo pokrov.

Objavljeno
24. november 2019 11.00
Posodobljeno
24. november 2019 11.37
FOTO: Mavric Pivk
Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil,« je stavek, s katerim je v slovensko poezijo leta 1963 vstopil Tomaž Šalamun. Misel je aktualna tudi 56 let pozneje in nanjo se spomnim vsaj enkrat na dva tedna, ko me podalpsko dogajanje bodisi iztiri bodisi pahne v apatijo, odvisno od tega, v kateri živ­ljenjski fazi sem.

Nazadnje mi je pokrov dvignilo, ko sem prebirala variacije na temo »Za zdaj živali zgolj živa, ne tudi čuteča bitja«. Naša vrla vlada je namreč sprejela predlog novele stvarnopravnega zakonika, ki opredeljuje živali kot živa bitja. Leta 2019.

Na ministrstvu za pravosodje so sicer želeli živali opredeliti kot »čuteča živa bitja«, a je beseda »čuteča« zmotila stranko SMC, kjer pravijo, da jih ministrstvo za pravosodje »zaenkrat ni prepričalo, zakaj bi dikcijo 'čuteče' vnesli v stvarnopravni zakonik, ki se ukvarja s pravom stvari. Živali bi nam­reč po predlogu ministrstva še naprej obravnavali kot stvari, kar je popoln nesmisel. Po sprejetju takšne dikcije se bodo odprla nova vprašanja in dileme, med drugim tudi, ali prepovedati pridelavo in uživanje mesa, saj se bodo našli tisti, ki bodo trdili, da se čutečih bitij ne sme pripravljati in uživati kot hrano,« so povedali v stranki.

Tu smo torej, ne pri živalih, ampak pri ljudeh, pri našem udobju, ugodju in dvoličnosti. Slovenci smo sicer pripravljeni javno linčati najstniške mučitelje mačk in se zgražati nad Kitajci, ki jedo pse, nikakor pa se nismo pripravljeni odreči nedeljski goveji župci in radi povemo, da ga »ni ptiča čez prašiča«, najraje v podobi svinjske pečenke.

V tokratni Nedelovi temi pišemo o tekstilni industriji, ki proizvede 10 odstotkov emisij ogljikovega dioksida. Po ocenah Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo je z živinorejo še slabše: odgovorna je za 14,5 odstotka emisij toplogrednih plinov, emisije iz te panoge pa le še naraščajo.

Znanstveniki medtem bijejo plat zvona, da imamo za zmanjšanje izpustov le še deset let časa, preden bodo podnebne spremembe nepovratno zaznamovale naš planet, ki ne bo več gostoljubno zatočišče, ampak sovražna pokrajina, v kateri bodo naši otroci in vnuki težko (pre)živeli.


Slovenci smo sicer pripravljeni javno linčati najstniške mučitelje mačk in se zgražati nad Kitajci, ki jedo pse, nikakor pa se nismo pripravljeni odreči nedeljski goveji župci in radi povemo, da ga »ni ptiča čez prašiča«, najraje v podobi svinjske pečenke.


Vsak zase ve, kaj ima na krožniku. Številni jedo tisto, kar si lahko privoščijo, in med večnim bojem z neplačanimi računi nimajo časa misliti na okolje. Drugi nekaj manevrskega prostora še imamo.

A danes sem v resnici hotela pisati o mačkah. Še pred 15 leti bi na vprašanje, ali sem mačji ali pasji človek, izstrelila, da imam raje pse. Potem je prišel Maks.

Našla sem ga okoli dveh zjutraj na neko soboto, ko sva se s takratnim fantom vračala z zabave. Ždel je pred vhodom bloka in presunljivo mijavkal. S fantom sva bila ravno prav dobre volje, da sva ga vzela v stanovanje, namesto da bi ga peljala v Gmajnice.

Ko sem se zjutraj zbudila z manjšim glavobolom, je maček stal na meni in me gledal. Bil je majhen, čisto črn in neznansko grd. Sčasoma je – skoraj kot v Andersenovi pravljici – grdi raček postal labod. Izkazalo se je, da je Maks mešanec z maine coonom in odrasel je v ogromnega mačkona, ki obožuje človeško družbo.

Takratni fant je postal moj mož, iz dvojine (z mačkom) smo postali družina in Maks je posvojil našo dojenčico. Ko smo jo prinesli iz porodnišnice, je stražil ob posteljici in se do obiskov, ki so jo hodili gledat, vedel skrajno sumničavo, čeprav se je prej silno rad prepuščal njihovemu crkljanju.

Po petih letih je ponovil vajo še z našim najmlajšim družinskim članom. Potrpežljivo je prenašal vlečenje, cukanje in kričanje otrok. Stoičen je bil tudi ob poskusih podjetnega enoletnika, da bi ga uporabil za gugalnega konjička. Nikoli ni nobenemu od otrok skrivil niti laska, čeprav bi si včasih zaslužila, da bi ju pošteno opras­kal. Mene, recimo, ugrizne, če pravočasno ne opazim, da se količina njegovih briketov približuje ničli.

Maks je bitje navad. Zna brati cene na mačjih briketih in se izogiba cenenim znamkam. Obožuje sladko smetano, lososa in pršut, ob čem cenejšem ti nameni zgolj prezirljiv pogled, za surova jetrca pa je pripravljen postati nasilen. Njegov najljubši počivalnik je kopalniški umivalnik in že davno smo se sprijaznili z umivanjem zob v kuhinji. Tlačenje v majhne škatle, popolnoma neprimerne za orjaško mačjo postavo, ostaja njegov najljubši hobi. Verjetno razumete, da ga imam raje kot (veliko) večino ljudi, ki jih poznam.

Ne bom ga žalila z retoričnim vprašanjem, ali je čuteče bitje. Se pa sprašujem, ali se naši politiki zavedajo, da smo čuteča in živa bitja volivci, ki bi jim za nebuloze počasi lahko izstavili račun.